Grafiti »Clapton je bog«, ki so nekega jutra konec šestdesetih pozdravili Londončane, so danes stvar urbane legende. Takrat dvajsetinnekajletni kitarist je postal vroče ime bluesa, belopolti fant, ki je stal ob boku najboljšim temnopoltim mojstrom zvrsti. Petdeset let pozneje je za tri večere stopil na oder razvpitega Royal Albert Halla, shujšan, upadel in z vso zadržano silnostjo »zapel« s svojo znamenito kitaro stratocaster. Dobrodošli na Olimpu, Zevs je spet doma.

Ko je pred dvema tednoma s sedemčlanskim bendom prikorakal na oder, so ga čakale stoječe ovacije. 5300 ljudi je stalo, vzklikalo in ploskalo, ko si je, vidno shujšan in oblečen v za kanček prevelika oblačila, nadel kitaro in zaigral prve note Somebody's Knocking, je zavladala tišina. Prvih petnajst minut je bilo ogrevanje, tako zanj kot za bend, v katerem sta tudi bobnar Steve Gadd in najzvestejši soborec, basist Nathan East. Glas se Ericu v zadnjih tridesetih letih ni spremenil, le najvišje registre je po dveh, treh poskusih opustil. Prvi vrhunec večera je bila dolga izvedba Marleyjeve I Shot the Sheriff, asketska scenografija je zaživela v rdečih barvah.

Celotno reportažo najdete v novi številki revije Vklop!