Ko so napovedali nastop skupine Smokie za valentinovo v ljubljanski Hali Tivoli, so mnogi pomislili: "A sploh še nastopajo?" V prvi različici so se namreč zbrali že leta 1964, a so šele desetletje pozneje postali Smokie. Zaradi kadrovskih zamenjav, nihanj v kreativnosti in nesreče, usodne za (drugega) pevca Alana Bartona, so bili večkrat na robu razpada. Skoraj bi lahko rekli, da so se "vrnili na prizorišče" v vsakem desetletju enkrat.

 

V devetdesetih letih je bila za veliko vrnitev zaslužna znova posneta, prenovljena skladba Living next door to Alice, katere spremenjeni refren je prispevek nizozemskega didžeja. Novo verzijo so namreč posneli potem, ko so na koncertih na Irskem opazili, da se občinstvo vsakič ob refrenu dere: "Who the f*** is Alice?" (Kdo za vraga je Alice?) S tretjim pevcem Mikom Craftom, ki je nasledil preminulega Bartona, nastopajo še danes, zadnja plošča Take A Minute pa je v Skandinaviji in Nemčiji dosegla solidne prodajne rezultate. Pogovarjali smo se z bobnarjem Stevom Pinellom, ki je poleg basista Terryja Uttleya član z najdaljšim stažem. 

Ste v najdrznejših sanjah pričakovali, da boste na odru tako dolgo? Še posebej po toliko kadrovskih zamenjavah, padcih in ponovnih vzponih …Mislim, da noben glasbenik v mladosti ne načrtuje, kako dolgo bo trajala njegova kariera. Če imaš rad ta posel in vanj vložiš vse svoje sile, imaš več možnosti za dolgotrajno kariero.
Kaj se je v teh nekaj desetletjih bolj spremenilo – način organizacije zabav ali način, kako se dela posel?

V tem času se je ogromno spremenilo. Predvsem kar se tiče zvoka in opreme so razlike največje, saj proizvajalci predstavljajo vse bolj razvite modele. Tudi studijsko delo se je z razvojem tehnologije izrazito spremenilo. Zabave pa so še vedno – samo zabave.

 

Celoten intervju preberite v reviji Stop, tukaj pa lahko sodelujete v nagradni igri za 2x2 vstopnici. Vnesite svoje podatke in v polje Odgovor svojo najljubšo skladbo skupine Smokie. Žrebamo 10. februarja.

 

{philaform 174}