Zaradi nenehnih poskusov tednika NME, vsako sezono razglasiti za »zgodovinsko vrednost« vsaj en nov bend, je leta 2006 album Whatever People Say I Am, Thats What Im Not – takoj povzdignjen kar na lestvico naj albumov vseh časov – morda od Arctic Monkeys kakega dvomljivca sprva odvrnil.

 

Ampak neobrzdan, neverjetno svež zvok, opremljen s tako pronicljivimi teksti, da bi jih poslušal, tudi če sama muzika ne bi bila izjemna, je seveda hitro prepričal, in ker so se gospodič Alex Turner in druščina izkazali tudi z drugim albumom Favourite Worst Nightmare, ni čudno, da je letos glasbena srenja – sploh otoška – pričakala Opice in njihov Humbug v nizkem štartu. In kaj pomenijo trojke in štirke, ki so jih tamkajšnji mediji s precej filozofiranja in kakšnim »hja« in »hm« podelili albumu? Da so fantom zrasli lasje in da so zapluli v za odtenek malo manj direktne zvoke in besedila, da je melodij »na prvo« za bolj popovski del publike ter tekstov, ob katerih se naježiš, raznežiš in nasmeješ sočasno za pozornejše poslušalce morda manj kot na prvih dveh albumih. Morda je fantom potem, ko so v svojih zgodnjih dvajsetih priplezali, ne, prišprintali na vrh, generalno poslušano zmanjkal kanček pozitivnega pobalinstva in morda so tudi oni malce manj neposredni, kot so bili. Ampak vse to so ocene, ki veljajo v primerjavi s prejšnjima albumoma, sicer pa gre še vedno (vsaj) za spodoben izdelek ene najbolj vznemirljivih skupin zadnjih let. Medtem ko Oasis razpadajo (več tukaj), si – če bo šel single Crying Lightning prvič mimo prehitro - privoščite recimo Cornerstone in se prepustite Arcticom, naj vas odpeljejo v svoje vode.

 

Videoposnetki iz dunajskega nastopa Arctic Monkeys, kjer izvajajo tudi nove skladbe, tukaj.