Dr. Nada Mirnik Trtnik, zakonska in družinska terapevtka

Ne le varnost in stabilnost, ampak tudi čustvena globina

»Zdrav partnerski odnos temelji na globokem občutku povezanosti, spoštovanju in varnosti. Partnerja se imata rada in uživata v skupnem času, a hkrati znata ohranjati tudi svojo individualnost. V odnosu si pomagata, se podpirata in skupaj ustvarjata okolje, kjer se oba počutita dobro. Pomembno je, da se zavedata podobnosti in jih negujeta, hkrati pa sprejemata razlike in jih znata nasloviti brez večjih konfliktov. Različni pogledi niso ovira, ampak priložnost za rast, če jih obravnavata s spoštovanjem.

V zdravem odnosu se partnerja trudita razumeti drug drugega, prepoznata, kdaj je treba umiriti čustvene odzive, in ostajata povezana tudi ob nesoglasjih. Odločilni so iskreni pogovori, skupni cilji, medsebojna podpora in pripravljenost vlagati v odnos. V takšnem partnerstvu se lahko oba izražata brez strahu, si zagotavljata tolažbo in veselje ter znata ohraniti igrivost, ki odnosu daje lahkotnost in živost,« pove strokovnjakinja. Vprašanje idealnega partnerja je pogosto povezano s predstavo o popolni osebi, ki se popolnoma ujema z našimi željami in potrebami.

»A v resnici idealen partner ni tisti, ki je brez napak, temveč tisti, ki se je pripravljen razvijati skupaj z nami, vlagati v odnos in rasti ob njem. Glavni gradniki dobrega partnerstva so naklonjenost, občutek pripadnosti in iskreno veselje ob skupnih trenutkih. Pomembno je, da partnerja delita podobne vrednote, imata nekaj skupnih interesov ter sta sposobna usklajevati svoje potrebe po skupnem in individualnem času. Med pari obstajajo različne dinamike – nekateri najdejo partnerja, s katerim se naravno ujemajo, drugi morajo vložiti več truda v usklajevanje razlik, a vseeno lahko dosežejo zadovoljujoč odnos. Statistično gledano manjši del parov že na začetku doživi občutek popolnega ujemanja, večina pa skozi odnos odkriva, da zadostuje »dovolj dober« partner – tisti, s katerim lahko gradimo odnos na temeljih spoštovanja, povezanosti in skupne rasti,« je še prepričana.

»Nekje tam zunaj« je nekdo boljši

»Toksični odnos se najpogosteje kaže skozi vzorce ponavljajočih se konfliktov, čustvene odtujenosti ali celo zanemarjanja in nespoštovanja. Partnerja se večino časa prepirata ali pa se popolnoma izogibata drug drugemu in raje preživljata čas ločeno – z drugimi ljudmi, na družbenih omrežjih ali pa v delu.

Pogosto na toksični odnos kažejo občutek osamljenosti v partnerstvu, nenehno iskanje potrditve zunaj odnosa, dolgotrajne skrivnosti in nezvestoba. Prav tako je lahko problematično, če eden od partnerjev svojo čustveno energijo bolj usmerja v druge odnose, na primer v svoje starše ali otroke, namesto v partnersko povezanost. Toksičnost v odnosu se lahko kaže tudi v obliki manipulacije, stalnega nadzora, pasivne agresije in čustvenega umika. Če v odnosu ni več varnosti, spoštovanja in iskrene želje po izboljšanju, je to opozorilo, da je treba nekaj spremeniti,« svetuje.

Za sodobne odnose je po mnenju strokovnjakinje značilna večja neodvisnost. »Tako moški kot ženske imajo večjo avtonomijo in možnosti izbire, zato se hitreje odločijo za razhod, če odnos ni več izpolnjujoč. Danes partnerji pričakujejo ne le varnost in stabilnost, temveč tudi čustveno globino, povezanost in rast. Ko se spopadajo z občutkom osamljenosti ali večjimi razlikami, so bolj nagnjeni k temu, da razmišljajo o koncu odnosa. Digitalizacija in družbena omrežja so dodaten dejavnik, saj ustvarjajo iluzijo številnih možnosti in pogosto krepijo občutek, da je 'nekje tam zunaj' lahko boljša izbira. To lahko vodi v manjšo vztrajnost pri reševanju težav. A kljub temu obstaja veliko parov, ki so pripravljeni vlagati v odnos in ga razvijati, čeprav to zahteva delo in prilagajanje,« ugotavlja.

Po strokovno pomoč

»Številni pari poiščejo pomoč, ko se v odnosu kopičijo konflikti, nerazrešene frustracije ali občutek odtujenosti. Težave se pogosto pojavijo na področju komunikacije, delitve odgovornosti, skupnega preživljanja časa ali obvladovanja razlik v potrebah in pričakovanjih. Pogosti razlogi za partnersko terapijo so tudi nezvestoba, težave z zaupanjem, čustvena odtujenost ali nenehni prepiri glede vsakdanjih stvari. Nekateri pari iščejo pomoč tudi zaradi zunanjih dejavnikov, kot so stres pri delu, starševske obveznosti ali finančne težave, ki vplivajo na dinamiko odnosa. Pomembno je vedeti, da obisk terapevta ni znamenje šibkosti, ampak odgovoren korak k izboljšanju odnosa. Pari, ki poiščejo pomoč pravočasno, imajo več možnosti, da ohranijo in okrepijo svojo povezanost,« je prepričana sogovornica.

»Razhod postane realna možnost, ko eden ali oba partnerja izgubita naklonjenost, občutek pripadnosti in željo po vlaganju v odnos. Če se konflikti ponavljajo brez rešitve, če se nabirajo zamere in izgublja medsebojno spoštovanje, lahko partnerja prideta do točke, ko je razhod najbolj zdrava odločitev. Pogosta je tudi čustvena izpraznjenost, kadar v odnosu ni več niti konflikta niti želje po izboljšanju, temveč le pasivno sobivanje. Včasih ljudje ostajajo v odnosu iz strahu pred spremembo, ne iz ljubezni. V takšnih primerih je pomembno iskreno premisliti, ali je odnos še vedno prostor, v katerem oba rasteta in se počutita varno. Dober partnerski odnos se ne zgodi sam od sebe, je rezultat nenehnega vlaganja, prilagajanja in skupnega iskanja ravnovesja,« pove.

»Pari, ki razvijejo veščine aktivnega poslušanja, obvladovanja čustev in iskanja kompromisov, imajo bolj trdne in zadovoljujoče odnose. Tudi spolnost lahko igra pomembno vlogo v povezanosti para. Pomembno je, da se o njej odkrito pogovarjata, raziskujeta želje drug drugega in se prilagajata spremembam, ki jih prinašajo različna življenjska obdobja. Pomembno je tudi, da par zavestno vnaša svežino v odnos s skupnimi izzivi, raziskovanjem novih aktivnosti ali majhnimi spontanimi gestami, ki ohranjajo živost in prižigajo iskrico. Tudi najbolj skladni pari morajo redno vlagati čas in trud v odnos. Normalno je, da se pojavijo nesoglasja, a odločilna je pripravljenost na reševanje težav in skupno rast. Številni pari imajo težave s tem, da se ne znajo ali ne upajo odpreti drug drugemu. Varnost v odnosu ne pomeni odsotnosti konfliktov, ampak možnost, da izrazimo svoje občutke, strahove in želje brez strahu pred zavrnitvijo. Čustvena ranljivost lahko povezuje in je prav, da jo partnerja razvijata,« sklene terapevtka.

OSEBNI ARHIV

Adriana Kuči, pisateljica in novinarka

Noč, ko je preplavala reko

»Živela sem v provinci, v majhnem mestu. Od lokalne frizerke sem že na začetku slišala, da je mlatil nekdanjo partnerico. Ko sem ga o tem vprašala, je prizadeto jokal. Govoril mi je, kako pojma nimam, kakšen zloben človek je bila. Prisegal je, da sem zdaj jaz tarča njenih laži in manipulacij, ker ga hoče uničiti. Jokal je, se zlagal in igral svojo vlogo, jaz pa sem mu verjela. Ker pač verjamemo,« se pisateljica spominja začetkov svoje toksične in nasilne partnerske zveze.

»Verjela sem mu tudi zato, ker nikoli prej nisem imela podobnih izkušenj. Nisem poznala nasilja v odnosih in nisem znala prepoznati vzorcev. Bila sem naivna. Zdaj vem, da ne gre za bolno osebo, ampak za slabega človeka. Lažnivca in velikega igralca. Najtežje je sprejeti, da si leta preživel z nekom, ki ne pozna čustev in ki se je svobodno odločil, da ti redno prizadeva bolečino na vse možne načine. Prepričana sem, da zdaj nekje razlaga novi ženski, kako strašna sem bila jaz. Da je z mano doživljal pekel, da sem ga uničila. Verjetno ji govori podobno, kot je meni govoril o svoji nekdanji partnerici. Igra isto vlogo, iste laži, iste solze. In morda mu ona verjame. Ker pač verjamemo. Najbolj boleče je spoznanje, da je tak človek kot virus, ki okuži drugega za drugim. A danes vem, da to ni moja odgovornost. To je njegov vzorec. Moja odgovornost je bila, da sem se osvobodila. Ko to enkrat sprejmeš, ko se soočiš z resnico, postaneš svobodna. Končno si znova svoja,« je prepričana.

Njen roman Noč, ko je preplavala reko govori o nasilju v intimnem partnerskem odnosu.

»Prepriča te, da si brez njega nič«

»Pogum sem zbirala več let. Dvakrat sem poskušala, a se vedno znova vrnila. Ni preprosto. Nasilneži zelo dobro vedo, kaj počnejo. Njihova osnovna vloga je prepričati te, da ne zmoreš sama. Da si odvisna od njih. Ne glede na samozavest, izkušnje, izobrazbo ali to, da si v vsem, razen v fizični moči, superiorna nad njimi, jim uspe. Prepričajo te, da si nemočna, da si brez njih nič. Njihove manipulacije so kot počasi zategujoča se mreža, iz katere ne vidiš izhoda. Solze, obljube, prazna kesanja – vse je del igre, ki jo mojstrsko obvladajo. Nato pride trenutek, ko se nenadoma zaveš, da si kuhana žaba, ujeta v odnosu, ki te vztrajno, sistemsko uničuje. Zavedala sem se, da sem želela vse najboljše za našo družino, da sem poskušala rešiti nekaj, kar je bilo nepovratno pokvarjeno.

A z enako jasnostjo sem dojela, da ga sama nimam rada. Da se mi gabi. Da se mi gabijo njegovi dotiki, njegov vonj. Že leta. Verjetno od prve klofute dalje. Razumela sem, da imam pravico čutiti ta odpor. Da imam pravico do tega, da se rešim. In kar je najpomembnejše – da ta sram, ki ga nosim, ni moj. Sram pripada njemu, ne meni. Ko sem to dojela, se je v meni nekaj dokončno premaknilo. Bilo je neskončno težko. Oditi iz takega odnosa je ena najtežjih stvari, kar jih lahko človek naredi. Ampak zdaj vem, da sem imela stokrat več sreče takrat, kot sem imela nesreče, ko sem srečala tega nasilneža. Sreča je bila v ljudeh, ki so me obkrožali. V tem, da sem našla moč, da sem našla pogum. In v tem, da sem se na koncu odločila izbrati sebe,« iskreno pove.

Preberite še

· Dolgotrajna oskrba

Alen Gril: 'Zadovoljstvo zaposlenih je ključno za zagotavljanje kakovostne oskrbe v domu'

»Dovolj mi je!«

»Napadel je mojo hčerko, ki je bila stara komaj 15 let. Ko sem ga zagledala, kako kot zver kriči in gre proti njej, da bi jo udaril, sem dojela, kako zelo nepravična sem bila. Do nje in do sebe. Takemu človeku sem znova in znova dajala priložnost. To je bil trenutek, ko sem razumela, da ne morem več ostati. Ne morem opisati bolečine, ki sem jo čutila takrat. Ko je kričal nanjo in se dvigal nad njo kot senca, sem se počutila kot najbolj nemočna oseba na svetu. Njegovo nasilje je uničilo vse, kar sem mislila, da sem. A prav ta trenutek me je hkrati sestavil nazaj. V modricah, v bolečinah, krvava, ampak končno cela. Razumela sem, da ne gre več samo zame. Da končno moram zaščititi tisto, kar mi je najdragocenejše – svojo hčer. Drugače sem le njegov sostorilec,« pove.

Spodbuja, da ženske, ujete v nasilen odnos, čim prej poiščejo pomoč in podporo. »Poiščite prijatelje, družino, skupnosti. Korak za korakom gradite izhod. Ni sramota prositi za pomoč, sramota je vztrajati v odnosu, ki vas uničuje. Pogosto ne gre toliko za preživetje, kolikor za to, da vas uspejo prepričati, da niste zmožni preživeti. Da ste nesposobni. To je ena največjih laži, ki jo nasilneži vsilijo žrtvam. Ampak ni res. Lahko se rešite. In ko to enkrat spoznate, se začne vaše novo življenje,« je prepričana.

»Globoko verjamem, da je zelo pomembno, da si medsebojno pomagamo, ko gre za nasilje. Vsak to počne po svoje. Kdor na tem ne dela, dela proti temu. Upam, da delam na tem. Tudi tako, da se na vsako povabilo, ko se pričakuje moj glas proti nasilju, odzovem. Tudi s tem, da niti ene bralke (roman Noč, ko je preplavala reko je bil zelo hitro razprodan in po knjižnicah so zanj čakalne vrste) nisem pustila brez odgovora, ko sem dobila sporočilo. Roman sem napisala v manj kot enem mesecu po tem, ko sem šla stran od njega. S hčerko sva se preselili v Ljubljano, kjer že leta živi moja starejša hči. Najeli sva lepo stanovanje, plačava vse svoje položnice, posvojili sva še eno mačko, zdaj imava dve, in prav nič nama ne manjka. Glej ga zlomka! Preživeli sva. In ne samo to – tudi travm se rešujeva. Na prave načine, korak za korakom. Če ste v nasilnem odnosu, vedite, da niste sami. Vaša moč je v vas, čeprav se vam morda zdi skrita. Poiščite ljudi, ki vam bodo pomagali najti pot. Lahko vam uspe. Zelo dobro vem, o čem govorim,« spodbuja.

»Če te je vsaj za hip strah osebe, ki bi te morala ljubiti, je to največji alarm,« doda. Meni tudi, da je sistem glede reševanja tovrstne problematike prepočasen. »Preventiva se mora začeti že v vrtcu. Otroke je treba učiti spoštovanja, empatije in razumevanja odnosov. Veliko bolj pomembno bi bilo ljudi že od malega učiti o odnosih. O tem, kdaj konflikt ni več konflikt – ko se začne nasilje, je odnosa konec. To znanje bi bilo bolj dragoceno od velikih matematičnih formul,« je prepričana. »Izobraževati moramo ljudi, ki so v stiku z žrtvami nasilja – od policije, socialnih delavcev, zdravnikov do pravnikov in drugih strokovnjakov.

Ti ljudje morajo razumeti, da so pred njimi popolnoma zrušena človeška bitja. Tudi če se to morda na zunaj ne vidi. Njihova podpora mora temeljiti na empatiji, znanju in sposobnosti, da prepoznajo resnične potrebe žrtev. Skozi svojo izkušnjo sem spoznala izjemne posameznice in posameznike. Ljudi, ki so me razumeli, mi stali ob strani in mi pomagali znova zgraditi svoje življenje. Socialni krog je zame naredil največ. Čeprav sistem ni deloval, so delovali ljudje. Če želimo resnično spremembo, moramo razumeti, da je vsaka ženska, ki si upa narediti prvi korak iz nasilja, že junakinja. In sistem bi moral ta pogum spodbujati, ne zavirati. Sistem bi moral poskrbeti za to, da bi socialni krog, ki ga potrebuje vsaka žrtev, postal institucionalna podpora – močna, dosledna, razumevajoča«. Prizna tudi, da je bilo pisanje romana Noč, ko je preplavala reko kot sprehod skozi najtemnejše dele njene zgodovine.

»Vse je bilo še sveže … Čeprav je roman fikcija, temelji na resničnosti. Obenem pa je bilo pisanje osvobajajoče. Pisanje je moja umetnost. Moj način, da spreminjam svet. Ko mi pišejo ženske, da so v knjigi našle pogum in glas, vem, da je bilo vredno. Da ima moje pisanje smisel.«

»Zdaj živim v zdravem partnerskem odnosu«

Adriana je z novim partnerjem stkala zdrav in ljubeč odnos. »Temelji na spoštovanju, zaupanju in resnici. Brez laži in brez mask. Zdrav odnos je prostor, kjer sta oba varna in svobodna. Kjer sta lahko mirna. Kjer opaziš sneg in komaj čakaš, da partnerja primeš za roko ter se skupaj sprehodita na vročo čokolado. Zdrav odnos pomeni počutiti se varno. Vedeti, da te partner podpira in da tvoja sreča, uspehi in sanje niso grožnja, ampak razlog za veselje. Pomembno je imeti nekoga, ki ti ne zavida dosežkov, ker je tudi sam uresničena oseba. Tega do zdaj nisem poznala,« prizna.

»Zdrav odnos je z nekom, s komer lahko deliš smeh, kdor s tabo prespi popoldne brez potrebe po razlagi. Odnos z nekom, s komer se preprosto sprehajaš in uživaš. Rada bi rekla 'v tišini', ker to lepo zveni – ampak midva nikdar nisva tiho,« se nasmehne. Meni tudi, da je velika napaka, ker se žrtvam nasilja pogosto svetuje, naj bodo nekaj časa same.

»Verjemite mi, da so žrtve nasilja najbolj osamljene ženske na svetu. Tudi če v procesu okrevanja narobe izberejo, nič zato, vedno lahko gredo naprej. Moje okrevanje ni bilo samoten proces – bilo je obkroženo z ljubeznijo, podporo in nežnostjo nekoga, ki je razumel moje rane, ne da bi jih sodil. To, kar živim zdaj, je partnerstvo, ki gradi, ne uničuje. Ljubezen, ki te krepi. Ljubezen, v kateri si znova ti. Edino, kar ljubezen sploh je.«

OSEBNI ARHIV

Tina in Matjaž Kekec, zakonca in artista

»Sva sorodni duši«

»Najin odnos ima temelj v časih, preden sva se spoznala. Osnova najinega odnosa torej je, da sva najprej iskrena do sebe. Če veš, kakšnega partnerja želiš, potem nihče drug, ki ga srečaš na poti, ne pride v 'poštev'. Ko sva se z Matjažem srečala, sva takoj vedela, da je to to,« prizna Tina.

»Ja, res je. Pomembno je, da se imaš res rad. Da si v odnosu, ki izhaja iz ljubezni. Potem pa je treba to negovati. Izkazovanje ljubezni, malenkosti, trenutki, hvaležnost, zavedanje … Zgraditi globok odnos, se pogovarjati o vsem, poslušati drug drugega ... Če smo že sicer po naravi površinski, takega odnosa ne bomo sposobni zgraditi,« meni Matjaž, ki je tudi prepričan, da sta s Tino, kot radi rečemo za harmonične odnose, sorodni duši.

»Velikokrat se nama celo zazdi, da sva se že srečala v prejšnjih življenjih. Sva pa po nekaj letih skupnega življenja po naključju ugotovila, da sva se nekaj let, preden sva se zares spoznala, srečala v kraju, kjer sem nekoč živel. Tina je takrat delala promocije kot študentka in podjetje jo je poslalo delat v napačen kraj,« pove Matjaž in Tina hudomušno doda: »Ja, in prvič sem slišala za ta kraj. Iskreno, bilo mi je čudno. Spraševala sem se, kdo tukaj živi ...«

Matjaž še doda, da jo je takrat ogovoril, ko je postavljala prodajni pult, ko pa se je čez nekaj časa vrnil, Tine že ni bilo več. »Ja, ker so na srečo ugotovili, da sem v napačnem kraju,« se nasmeje Tina. »Dodatna zanimivost pa je, da sva se nekaj časa po tem dogodku spoznala ravno prek tega istega podjetja. Očitno naju je nekaj vleklo skupaj,« še doda Matjaž.

Ljubezen nikoli grdo ne gleda

Ali je njun odnos idealen? »Idealnost vsak dojema po svoje oziroma je za vsakega posameznika idealno nekaj drugega. Morda je za nekoga to stroga perfekcija brez ovinkov, zame pa je idealno, ko sem srečna. V življenju vsi težimo k osebni izpolnitvi, k sreči, k občutku polnosti, in ko to dosežemo, mislim, da ni nič bolj idealnega. Z vsemi ovirami, ki jih srečuješ na poti in se jim nasmeješ. Tudi to je del idealnosti. In tako vidim tudi idealen partnerski odnos. Idealen je, ker se razumeva, ker sva srečna drug z drugim, se znava pogovarjati, sprejemati kompromise, in tudi ko nama je najtežje, najdeva izhod in odgovor. Oba sva zelo trmasta in včasih zna biti napeto, ampak res dobro voziva,« prizna Tina.

Skupna je tudi njuna poslovna pot, saj sta oba cirkuška artista. »To je pomemben del najinega odnosa, ustvarjanje je temelj najinega odnosa. Med delom sva se, ne nazadnje, tudi spoznala in naju spremlja od začetka. Takoj ko sva se spoznala, so se nama začele porajati ideje o delu, ustvarjanju, predstavah ..."

"In kaj hitro sva tudi začela delati. Dolgi sprehodi, na katerih sva se pogovarjala, dobivala ideje, so naju navdihovali in nama dajali pomen. Zasebno se pri naju prepleta s poslovnim, to je način življenja,« pove Matjaž. Zdravilo za senčnejša obdobja, ki se pojavijo v njunem odnosu, so pogovori z ljubeznijo, iskrenost, hvaležnost, pa tudi šport, pravita.

»Sploh iskrenost in čista resnica sta za naju zelo pomembni. Ne poznava prikrivanj, vse si poveva točno tako, kot je, brez obsojanj,« poudari Matjaž, Tina pa doda: »Ko nama nekaj leži na duši, si to tudi zaupava. Veva, da se ne bova medsebojno obsojala, ampak si bova prisluhnila in drug drugega potolažila. Ta sposobnost je neprecenljiva za dober odnos. In to, da se znaš poslušati in seveda tudi slišati.«

Pri odgovoru na vprašanje, kaj je torej zanju ljubezen, se strinjata, da je ljubezen iskrena, ljubezen nikoli grdo ne gleda, ljubezen razume in sprejema. »Ko ljubiš, privoščiš partnerju najboljše, želiš mu, da je srečen. Ljubezen je tudi sposobnost dati prostor, da je oseba takšna, kot je, da jo takšno sprejemaš in je ne poskušaš spremeniti,« sta si edina Tina in Matjaž.