Katjuša Karlovini

Glasbeni dokumentarni film Amen, ki je zagotovo eden najboljših pri nas v tem žanru, prinaša nadvse zanimivo zgodbo Mirana Rudana. V življenju je Miran doživel izjemne uspehe, pa tudi hude nesreče. Z vsem se spoprijema po najboljših močeh, ni zagrenjen, ampak se ves čas trudi, da bi dal od sebe najboljše. Tako v glasbi kot tudi v osebnih odnosih. 

Vaš dokumentarni film ima naslov Amen, kar je tudi beseda, ki ste si jo tetovirali kmalu po prometni nesreči z motorjem, ki ga je vozil vaš prijatelj in v kateri bi lahko izgubili življenje …

Res je. Pravzaprav se danes niti ne hudujem. Tako se je pač zgodilo. Leto 1999 je bilo moje res tragično leto, ko sem spet začel v prvem razredu.

Spomnim se, da je tudi mene to prizadelo, saj ste bili eden prvih ljudi, ki sem jih osebno poznala in je imel takšno hudo nesrečo, da me je skrbelo za vaše življenje … Sicer pa čestitke za film! Mislim, da je eden najboljših domačih glasbenih dokumentarcev!

Zahvala gre predvsem Bojanu Kodelji, ki je poznal mojo zgodovino in je bil pobudnik ter tudi avtor filma. Premislil je res vsak detajl.

Kdo je film financiral?

Midva z Bojanom Kodeljo. Dogovorili smo se že z nekaterimi kulturnimi domovi in kini in tako si bo film možno ogledati na velikem filmskem platnu brezplačno v nekaterih naših krajih. Trenutno dogovorjeni termini in tudi tisti, ki še bodo, so predstavljeni na čisto novi spletni strani www.miranrudan.si.

OSEBNI ARHIV

Zakaj pa ne predvajate filma namesto predskupine na svojem koncertu?

V tem primeru ne bi bilo takšnega ozvočenja, kot ga imajo boljše dvorane v Sloveniji. Pri tem filmu mora biti ozvočenje dobro, saj film res grmi v kinodvorani. Mlada publika, ki jo imamo, bo tako lahko videla celotno mojo zgodovino.

Spremljam vas že 30 let, ampak ko sem v uri in pol dolgem dokumentarcu videla vse vaše delo skoncentrirano skupaj, sem se še bolje zavedela, da je bila vaša kariera polna presenetljivih trenutkov, velikih vzponov, vmes pa kakšen padec …

(nasmešek) Več je bilo padcev kot vzponov, ampak kot glasbenik se lahko ali vdaš alkoholu oziroma kakšnim drugim substancam ali pa se postaviš na realna tla. Ne nazadnje ločitev od prve družine ni bila preveč lepa. Bila je travmatična, ampak je bilo prav, da se je tako zgodilo. Izbral sem si novo drago osebo, Anito, s katero imava sicer 21-letno starostno razliko, a se kljub temu izvrstno ujemava. Če ne bi bilo nje, tudi ta film ne bi uspel! Skupaj sva že 16 let in imava sinova Nina in Nika, stara 13 in 12 let.

Imate pa otroka tudi iz prvega zakona, kajne?

Tako je, Luka ima zdaj že 32 let. Z njim imava zelo lep odnos. Veliko se ukvarja s polbratoma, zato gremo pogosto k njemu v Novo Gorico. Delček Mirana Rudana je še vedno v Novi Gorici.

Katjuša Karlovini

Odraščali ste v Krškem. Kje pa živite sedaj?

V Slovenski Bistrici imamo hiško v centru mesta.

To je kar nenavadno. Večina glasbenikov s takšno kariero, kot jo imate vi, pristane v Ljubljani …

Ljubljana je sicer lepo mesto, ampak imam raje manjša mesta in kraje. In kadar moram poslovno v Ljubljano, mi je prav grozno, saj ne maram gneče na cesti. Sicer imam raziskane stranske poti, ker sem kot mladenič živel v Ljubljani, a mi nikoli ni bila privlačna, da bi tukaj živel. Raje se pripeljem sto kilometrov, to mi sploh ni težko. Zame je osebni avto kot dnevna soba, tako da mi vožnja res ne dela težav.

Iz Krškega ste v Ljubljano prišli kot totalni roker, nato ste se pridružili tehno-pop skupini Moulin Rouge, potem ste imeli z Rendez-Vous uspešnico Debela dekl´ca, nad katero so se vsi zgražali zaradi narodnih elementov. Potem ste nadaljevali spet z drugimi žanri … Bi lahko rekli, da je za vas pomembna le glasba, in ne zvrsti? Alfi Nipič v filmu namiguje, da bi morali poskusiti še s Slovensko filharmonijo …

Tudi mene takšne stvari privlačijo. Res pa zanima le dobra glasba. Andrej Karoli nekajkrat v filmu omeni, da sodim v pop žanr. Vedno najdem nekaj, kar mi je všeč.

Kako to, da ste iz Moulin Rougea prešli na Debelo dekl´co?

Če me boste vprašali, ali sem imel pamet ali srečo, bom rekel, da je sreča pomembnejša. Sploh si nisem mislil, da bo pesem tako uspešna, pa hkrati tudi deležna veliko kritik.

To me ni prizadelo. Videl sem le dobiček, saj sem imel 19 let in sem bil vesel, da sem končno lahko živel od glasbe.

Takrat je bilo na tisoče takšnih, ki so znali peti, uspelo pa je le redkim! Šele zadnjih deset let sem uporabljal svoje znanje, da delam za ljudi nekaj, kar jih bo uščipnilo ali mogoče razjezilo …

Zanimivo je, da ste skupino Rendez-Vous zapustili, da ste se pridružili skupini Pop Design. Zakaj ste zapustili najbolj popularno skupino in šli k zasedbi, ki je bila šele na začetku?

Kadar se začnejo odnosi v skupini krhati, se to opazi tudi navzven in takrat je za vse najbolje, da se razidejo. Poleg tega sem želel spet nekaj novega, zato sem sprejel povabilo Toneta Košmrlja. Prepričan sem bil, da lahko tudi z njimi nekaj naredim. In splačalo se je.

Katjuša Karlovini.

Po Pop Designu pa ste se končno odločili za samostojno pot. Je bilo treba za to odločitev zbrati pogum?

Absolutno, res je potreben pogum. Sem pa imel za seboj ene boljših glasbenikov - skupino Avtomobili, Mirka kot aranžerja, njihov studio. S ploščo Objemi me smo pokazali, da se Rudan ne šali več.

Bili ste izjemno priljubljeni, ne samo v Sloveniji, ampak po vsej Jugoslaviji so vas poznali kot pevca Randez Vous, potem pa ste šli na samostojno pot in kar niste in niste imeli nove mega uspešnice. Kaj je to pomenilo za vaš ego? Ste bili zafrustrirani?

Seveda. Bila je katastrofa! Počutil sem se kot totalen cepec in bil sem depresiven. Zgodilo se je tudi, da se nisem in nisem mogel spraviti iz postelje, ker se nisem dobro počutil. Sem pa kar naprej iskal druge poti, češ enkrat bo pa že uspelo. Ves čas sem ustvarjal in delal stvari, ki so se meni zdele dobre.

Torej ste ves čas verjeli v svoje delo?

To pa res. Totalno. A da smo prišli do Laurinega albuma, ki je še vedno najbolj prodajani album v samostojni Sloveniji, je trajalo … Koliko se je albuma V srce zares prodalo, bi morali vprašati Deana Windischa pri Menartu, ampak mislim, da je šlo čez 40 tisoč izvodov.

Ste vedeli, da bo ta album nekaj posebnega, tak uspeh?

Sploh si nisem mislil. Res sem tvegal, ker se mi je zdelo, da bo to za našo pop sceno pretežko. Želel sem si le biti bolj kakovosten, tudi priredbe Laure ni več sem se lotil tako, da bi izboljšal izvirnik Italijana Neka, ki je tudi sam pozneje rekel, da mu je moja verzija bolj všeč! To ploščo sta vrhunsko naredila Bor Zuljan in pokojni Marjan Mlakar.

Zelo hitro po tem, ko ste bili na vrhu, pa bi skoraj umrli …

Osem, devet mesecev po izidu plošče sem doživel poškodbo glave. Mogoče se je to zgodilo tudi zaradi moje in Silvanove (DJ Silvano je bil voznik motorja, s katerim sta imela nesrečo) malomarnosti, čeprav jo je on dobro odnesel, jaz pa kar tragično …

Zdravnik v filmu pravi, da je bil vaš napredek po nesreči čisto nepričakovan …

Pričakovali so, da bo z mano veliko slabše. Lahko sploh ne bi niti govoril!

Takrat sem bila prva novinarka, ki je bila pri vas doma, še v Novi Gorici. Spomnim se, kako navdušena sem bila, da ste sploh živi, pa tudi tega, da takrat še niste normalno govorili …

Kar dolgo sem se moral na novo učiti branja in pisanja, ker so bile poškodbe ravno na mestih za govor in ravnotežje.

Kako je ta sprememba, padec z vrha v vlogo nekoga, ki se mora vsega učiti še enkrat, vplivala na vaš ego?

Takrat je bila poškodba tako velika, da niti nisem dobro razumel vsega pritiska. Marsikdo je rekel, da se ne bom nikoli več vrnil na sceno, mene pa to ni užalilo, ampak mi je dajalo nov zagon, da vsem dokažem, da ne bo tako.

V filmu pravite, da gledata stare fotografije, da se malo spominjate. Ali torej obstajajo izseki, ki so zaradi nesreče izbrisani iz spomina?

Ne, ne, vsega se spomnim. Ne spomnim se le dneva nesreče od večernih ur do trenutka, ko se je nesreča zgodila ...

Celoten pogovor je bil objavljen v aprilski številki revije Obrazi (04/24). Revija je na voljo v spletni trafiki.