Luka Matijevec

Roman in film vedno živita vsak v svojem jeziku. Kje ste morali vi narediti največ kompromisov pri prenosu zgodbe na film?

Največ kompromisov je bilo pri izboru prizorov. Roman je mozaičen, obsega več desetletij in veliko število likov. Bronja v romanu prehodi pot od majhne deklice do odrasle ženske. Ko sva se z Bronjo pogovarjala o filmski adaptaciji, sva se oba zavedala, da brez selekcije prizorov ne bo šlo. Najprej sem jaz napisal scenosled, neke vrste izbor prizorov, ki bi jih želel imeti v filmu. Na začetku se nisem omejeval in kmalu se je izkazalo, da je moj prvi izbor še vedno predolg.

Miran Juršič MPA

Ko je Bronja v izbrane prizore vnesla dialoge, sva imela na začetku scenarij, ki je obsegal več kot 180 strani. To je za celovečerni film občutno preveč. Če bi to posneli, bi film trajal štiri ure.

Prvih šest verzij scenarija smo morali prilagoditi, dokler nismo prišli do končne različice z 98 prizori in 109 stranmi. Strniti je bilo treba dogajanje in čustva v filmski tempo, pri čemer je bila najpomembnejša družinska pripoved – tista prinaša največ čustev.

Pri pripravi scenarija ste tesno sodelovali z avtorico Bronjo Žakelj. Kako je to vplivalo na proces?

Med pisanjem scenarija sva postala prijatelja. Drug z drugim sva delila osebna razmišljanja. V romanu je bila iskrena Bronja in tudi z moje strani je moralo biti enako med pisanjem scenarija. Če med pisanjem tudi jaz ne bi bil iskren, nama ne bi uspelo napisati predloge za filmsko adaptacijo.

Bronja je bila veliko prisotna tudi med snemanjem, pomagala je z nasveti in osebnimi rekviziti, kot so rentgenske slike, ki jih boste videli v filmu, z detajlom verižice, ki se pojavi tudi v knjigi.

Zaradi nje so številni filmski prizori zelo avtentični.

Barbara Reya/Mediaspeed

Kako ste izbirali igralsko zasedbo in kaj je odločalo pri ključnih vlogah?

Za nekatere vloge sem že ob branju vedel, koga povabiti, za mlade igralce pa smo imeli avdicije. Ko smo zbrali igralsko ekipo, je bila Bronja presenečena, kako se energija igralcev ujema z resnično energijo njenih družinskih članov iz romana. Nekateri so si bili tudi fizično zelo podobni. Je pa iskanje igralske ekipe pri filmu dolgotrajen proces, ker se morajo igralci med seboj ujemati tudi vizualno, da gledalec verjame, da bi lahko bili družinski člani, prijatelji, sodelavci. Malo na to vplivajo leta, malo zunanji videz in malo energija, ki jo ima vsak že v sebi.

Iz intervjuja v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.