Damjana Golavšek je v teh dveh znanih Slovenkah našla iskreni prijateljici
Ker 30. julija obeležujemo mednarodni dan prijateljstva, smo nekaj znanih obrazov povprašali, kje so spoznali svojo najboljšo prijateljico ali prijatelja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekatera prijateljstva se rodijo že v otroštvu, druga nastanejo šele v odraslih letih, a vsa imajo svojo posebno zgodbo. In ker 30. julija obeležujemo mednarodni dan prijateljstva, smo ob tej priložnosti nekaj znanih obrazov povprašali, kje so spoznali svojo najboljšo prijateljico ali najboljšega prijatelja ter kako so nastala njihova največja prijateljstva. To so tista, ki kljubujejo času, razdalji in hitremu tempu življenja. Zanimalo nas je tudi, kako pogosto se danes vidijo ali slišijo in ali si še vedno vzamejo čas za skupna doživetja, morda tudi počitnice.
Andrej Hofer
»Pravi prijatelj se ne zgodi, ampak nastaja, ko se najin odnos medi in bogati. Ni nujno, da ima zame vedno čas, je pa izhod v sili, ko je treba deliti bolečino ali nazdraviti življenju. Takih ljudi ni veliko, privilegij je imeti vsaj enega. Ker se tudi sam trudim, da dajem, poslušam, pomagam, čutim zgodbe drugih, takega človeka na srečo imam. Čuvam ga, cenim in zelo maram.«
Challe Salle
»Moj najboljši prijatelj je Alen Đekić, čeprav sva se zares zbližala šele v zadnjih letih. Poznava se že vse življenje preko športa, predvsem košarke. Je moj boter, bil pa je tudi moja poročna priča. Po pandemiji sva se začela več družiti. Slišiva se vsak dan, skoraj vsak dan se srečava na fitnesu, skupaj hodiva na boks, ob koncih tedna pa se druživa tudi z družinama. Najina enako stara sinova obiskujeta isti vrtec. Pravijo, da si lahko vesel, če prave prijatelje prešteješ na prste ene roke. Imel sem jih veliko, a nekateri pridejo, drugi odidejo, to spoznaš z leti.«
Martin Strel
»Odličnega prijatelja sem našel v znamenitem hrvaškem plavalcu Veljku Rogošiću, večkratnem svetovnem prvaku in enem najboljših plavalcev na svetu. Spoznala sva se leta 1978 v Starem Gradu na Hvaru. Spoznal sem tudi njegovo družino, on pa mi je odprl pot v svet športa. Letos bom plaval njemu v spomin, saj sem dopolnil približno toliko let, kot jih je imel ob smrti. Umrl je 7. avgusta 2012 za rakom, star nekaj več kot 71 let. Konec septembra bo v Dalmaciji velik dogodek, na katerem bom preplaval pot od Starega Grada, kjer sva se spoznala, do Splita.«
Vinko Šimek
»Še vedno imam prijatelja iz osnovne šole, s katerim se pogosto vidiva ali vsaj slišiva po telefonu. Veliko prijateljev imam tudi na Primorskem, v Avstriji in na Hrvaškem, z njimi ostajamo v stiku in se večkrat na leto srečamo. Pravi prijatelji so tudi moji sosedje, s katerimi se redno družimo. Leta pa minevajo in pogosto izgubimo koga, s katerim smo se še pred kratkim dogovarjali za kavo. Zato naj velja za vse: negujmo prijateljstva in si vedno vzemimo čas, da se srečamo in objamemo.«
Anže Zavrl
»Z Robijem Kokaljem, tudi ustanovnim članom Gadov, sva prijatelja že iz osnovnošolskih let, skupaj sva preživela mladostne dni, osvajala dekleta, ušpičila marsikatero, predvsem pa raziskovala vse čare glasbenega sveta. V letih ustvarjanja z Gadi so se najine poti glede glasbe razšle, vendar sva ostala do danes tesna prijatelja, ki s svojima družinama nadaljujeva prijateljstvo in posebne trenutke. Skupaj hodimo na morje, uživamo v izletih in na piknikih.«
Vili Resnik
»Imam prijatelja iz Dolenjske, poznava se že iz otroštva, pot naju je pripeljala ponovno skupaj, konji so naju združili. Slišiva se enkrat na teden, ker ne živiva blizu, da izveva, kaj se dogaja pri njih in kaj pri nas. Nekoč smo se obiskovali mesečno, zdaj pa na nekaj mesecev.«
Damjana Golavšek
»Z mojima najboljšima prijateljicama smo skupaj na odru. Moji najbližji prijateljici sta Alenka Godec in Simona Franko. Skupaj se odpravimo po nakupih in tudi na kosilo. Pri pravih prijateljih tudi ni treba, da si veliko skupaj, razumeš se, ne da bi se pogovarjal. Me se poznamo sicer še iz srednje glasbene šole, to bo torej že slabih 40 let.«
Tulio Furlanič
»Spoznala sva se na odprtju slikarske razstave v Piranu leta 1999, sva skupaj, pa spet ne, pa spet ja, in to traja in traja. Slišiva se dnevno, na daleč ali na blizu.«
Barbara Misson
»Skoraj 30 let prijateljujem z Lili , akademsko slikarko, ki sem ji organizirala razstavo. Znanstvo je preraslo v prijateljstvo, zdaj tudi večkrat tedensko igrava karte, občasno pa greva tudi skupaj na križarjenje.«