Zen

Vedno nasmejana voditeljica Lorella Flego je že nekaj let uradno mama pubertetnice Sofie, ki je zadnji dan letošnjega septembra dopolnila petnajst let, ob tem pa znana Primorka niti malo ni skrivala svojih čustev.

Veste, čigava razredničarka je bila Petra Zore?

· Estrada

Astrid Ana Kljun: Ganjena, ko je slišala njeno ime

Tuji

Priljubljena zvezdnica si je odstranila prsne vsadke

»Včasih v njej vidim sebe kot plašno, radovedno in občutljivo deklico, a obenem vem, da je povsem svoja, čista in edinstvena. V njej je nekaj, kar presega vse naučeno, pristnost, ki ni pridobljena, ampak podarjena. Njena duša me uči več kot vse knjige, ki sem jih kdaj odprla. Naučila me je, da nežnost ni šibkost, ampak največja moč. Da prava lepota ni zunaj, temveč v pogumu ljubiti brez pričakovanj. Ob njej sem se naučila upočasniti, dihati in sprejeti trenutek kot čudež,« je za Lady povedala ponosna mama, ki jo že leta poznamo kot modno navdušenko, prefinjeno voditeljico in žensko, ki je že pri petnajstih stala pred kamero, vseeno pa Lorella zase pravi, da jo je največja vloga našla šele pozneje.

»Vloga mame je zame pravi blagoslov. Petnajst let svetlobe. Ko pomislim na Sofio, se mi zdi, kot da čas ni ravna črta, ampak krog. Vsak njen nasmeh, vsak pogled, vsaka beseda mi vračajo svetlobo, ki sem jo nekoč izgubila in jo zdaj skozi njo ponovno prejemam. Ker je zdaj vstopila v petnajsto leto, želim povedati, da Sofia ni le moja hči, ampak je moje sidro in moj veter, moje korenine in moja krila. Najina vez je več kot vez krvi, je nevidna nit, ki se razteza v neimenovane prostore, kjer ni meja ne pravil. Sem ponosna mama, ki jo je hči spremenila.«

Zen

Z vsakim letom, ki ga Sofia dopolni, se mama Lorella zaveda, kako hitro teče čas.

»V njeni starosti sem jaz sanjala o svetu, ki ga še nisem poznala. Ona pa ga že nosi v sebi. Je popolna, tudi ko se počuti izgubljeno. Njena luč sveti, tudi kadar je okoli nje tema. Največja resnica je tista, ki jo nosi v svojem srcu,« še pesniško pove Lorella, ki je skupaj z možem in hčerko praznovala njen 15. rojstni dan na večerji v znani japonski restavraciji v Trstu.

»Namesto torte smo si privoščili suši in eksotične okuse, a tisto, kar res šteje, je toplina za mizo. Torta pa pride na vrsto za prijatelje in bližnje. Jaz jo vedno hecam, da bom kupila torto z medvedkom Pujem, kot takrat, ko je bila majhna, Sofia pa je samo odvrnila: »Daj, mami, prosim te, da slučajno ne bi!« Ha, ha, kdo ve, morda jo pa res presenetim …« (smeh)

51-letna Lorella je svoje prve televizijske izkušnje nabrala že v najstniških letih. Desetletja je stala pred kamerami, spremljala spremembe v medijskem svetu in se z lahkoto prilagajala trendom. A v ozadju vseh luči in kamer je vedno ostala predvsem mama.

Zen

»Ko sem začela delati, sem spoznala obe plati medalje. Eno so bili časi iskrene televizije, drugo so današnji, ko je svet zelo površinski. A oba svetova sta me oblikovala in mi pustila sledi.«

Trenutno kaže, da se Sofia za zdaj ne bo podala po maminih stopinjah.

»Najbolj me je presenetila, ko je izrazila željo, da bi bila rada pediatrinja ali veterinarka. (smeh) Meni se to zdi čudovito, ker raziskuje, ker sanja in ker si upa. Njene želje se bodo zagotovo še spremenile, a jaz si zanjo želim le eno, in sicer, da bi bila srečna.«

In morda je prav v tem ključ Lorellinega materinstva, da daje hčerki prostor in svobodo, da sama najde svojo pot.

»Sofia je magična, njen svet je tako izrazit in globok, da ga je težko opisati. Že od nekdaj ima občutek, kot da se spominja preteklih življenj. Včasih me njen pogled pretrese, kot da v njem nosi več stoletij,« še razloži Lorella, ki je v hčerki našla ogledalo in novo različico sebe.

Zen

»Ko jo gledam, vidim boljšo, svobodnejšo različico sebe. Je reka, ki bo tekla svojo pot. In hkrati bo vedno moje srce, moj čudež, moja pesem. Če kdaj pozabi, kdo je, bom jaz tista, ki jo bo spomnila, da je vedno dovolj.«

Zen

Ko govori o novopečeni 15-letnici, se ji kar malo zmehča glas:

»Petnajst let … Ko jo opazujem, kako stopa proti svoji mladosti, se v meni vzbudi tih val hvaležnosti. Njen smeh je kot molitev, njene solze razbijejo moje strahove. Njeni premiki me spomnijo, da življenja ni vedno treba razumeti, ampak ga je treba preprosto čutiti. Hvaležna sem za vsak trenutek s Sofio. Za vse objeme, za vse pogovore, za vse trenutke tišine, ko je samo tam in me spomni, kaj je resnično pomembno. Sofia je moja hči, moja prijateljica, moj dar. In vedno bo moj čudež. Ob njenem rojstnem dnevu ji želim, da ostane to, kar je, da njen smeh gradi mostove, da njena nežnost postane moč, da njena luč nikoli ne ugasne, svetloba naj ji sije in srce naj ji ljubi. Vedno bom ob njej, ponosna na vse, kar je in kar bo še postala.«