Adrian Pregelj

Nastop Ane Marie Mitić na letošnjem Festivalu slovenskega šansona je bil med najbolj pripovednimi in najbolj iskrenimi. Njena Oda vodovodarju je v dvorano prinesla humor, toplino in precej več kot le poklon obrtnikom. Je tudi prispodoba današnjih odnosov.

Domači

Eva Boto ni več videti tako

Domači

Maja Žbogar dokazala, da za študij nikoli ni prepozno

Domači

Maja Martina Merljak končala študij scenaristike in režije

»Moja pesem Oda vodovodarju, kot veli besedilo, govori o mojstrih vseh vrst. So čedni, niso čedni, ni pomembno. Glavno je, da nam kar nekako ne gre, ker on ne oglaša se na telefon … ne bu, ne mu. Mene še posebej prizadene, da nekdo preprosto negira pristno komunikacijo, ki je srž kakovostnih odnosov. Torej, ja, govori tako o vodovodarjih in električarjih kakor tudi o danes vse bolj razširjenem 'ghostingu', ko nekdo preprosto izgine iz odnosa. In to me prizadene precej bolj kot pokvarjena cev,« razloži umetnica, ki sicer nikoli ne bi s starostjo determinirala šansonjerjev.

Adrian Pregelj

»Menim pa, da je pogoj za dober šanson to, da je interpret zmožen globoke izraznosti, kar je pri zelo mladih ljudeh redkost. Od nekdaj trdim, da ljudje niso neumni in da zelo dobro začutijo, kdaj si iskren. V to še dandanes verjamem in ostajam zvesta lastni integriteti.«

Pred dvema letoma je občinstvo presenetila s pesmijo V našem belem hodniku, bolečo in intimno izpovedjo o razhodu. Deliti takšen del sebe se ji ni zdelo tvegano.

»Pesem je globoko izpovedna in ponosna sem na ta svoj prvi 'pravi šanson'. Prinesla mi je novo ustvarjalno energijo, nov krog ljudi in neki preboj vase. Bila je prva prava brca naprej.«

Nova brca je njen sveži album Ciao, šanson!, prava zbirka življenjskih podob in impresij. Naslovi so sočni, pripovedni, povsem njeni.

»Pri meni gre vedno za iskreno izpoved. Navdih črpam iz lastnega življenja in dogodkov, ki mi pridejo na pot. Ugotavljam, da je ljudem moja glasba všeč. Med samim ustvarjanjem albuma so se mi porodili štirje novi komadi in vsak je imel svoj karakter, zahteval malce drugačno zasedbo. Pesem Prva violina, na primer, sem napisala hipno, v 25 urah po tem, ko sem po naključju spoznala violinista. Naslednji dan sem šla v studio, rekla oblikovalcu zvoka: ‘Janez, snemaj!’ in on ga je kar takoj na skrivaj poslal violinistu. Ko je ta slišal demo posnetek, je bil navdušen nad sodelovanjem in zdaj imam v zasedbi še violino.«

Proces ustvarjanja albuma opisuje kot turbulenten porod:
»Roki, pritiski, skrb za sina, stroški, usklajevanja, vse to je bilo na mojih ramenih. A moj bend me je zvesto podpiral. In ko je občinstvo na predstavitvenem koncertu v Cankarjevem domu sprejelo pesmi z odprtim srcem … Eh, takrat veš, da se je splačalo.«

Materinstvo, novi začetki …

Ana Maria nikoli ni skrivala, da je njen najpomembnejši »projekt« sin Lev.

»Lev je tisto, kar me prizemlji. Že kmalu mu je bilo jasno, da se veliko ljudi obregne vame, tudi kadar je on zraven. Sicer ga skušam na vse načine obvarovati pred posledicami svojega poklica, za katerega ni kriv, po drugi strani pa vidim, da mu ni obremenitev, saj tudi sama urnike prilagajam materinstvu. On je še vedno tisti, ki si zasluži največ in najboljšo mene, vse drugo je potem.«

Ob tem dodaja: »Je pa moja služba trd kruh, še posebno ker raje izberem branje pravljic kot večerne nastope. Ampak nočem obžalovati tega, da se nisem posvetila edinemu sinu takrat, ko je ta to od mene potreboval. Leta gredo hitro, in dokler sem mu pomembna, bom izkoristila sladke skupne trenutke.«

»Vzgajam ga v duhu, da z darežljivostjo ničesar zares ne izgubimo in da vse svoje nosi s seboj, zato naj poskrbi, da bo njegova notranjost lepa in bogata. Glede na situacijo, v kakršni je prisiljen živeti, mu skušam razložiti tudi, da naj bo pozoren na to, kaj ljudje govorijo in kaj naredijo, saj dejanja povedo več kot tisoč besed.«

Po burnem partnerskem razhodu se je morala 40-letna Ljubljančanka postaviti na noge.

Adrian Pregelj

»To postavljanje na noge je bilo bolj mučno, kot sem, neustrašna jaz, pričakovala. V zadnjih štirih letih je bilo veliko izdaj, negativnih sprememb, čudnih presenečenj in malo kakovostne opore. Ko sem opazila, kako se je vame želel naseliti strah pred neznanim, novim, sem vklopila levjesrčnost in zmagala je želja po tem, da, morda še vedno skrhana, tudi drugim vlijem upanje v nove korake.«

In potem je tu še oder. Pred osmimi leti je rekla, da stand upu maha v slovo, pred mesecem dni pa je v komediji Ženske brez filtra postala alternacija za Nuško Drašček.

»Nikomur mi ni treba polagati računov za to. Stand up sem delala deset let in takrat smo postavili temelje žanra pri nas. Nato sem se posvetila gledališču, materinstvu, šansonu. Ko pa je prišla prava ekipa in pravi trenutek, sem se vrnila. Zelo enostavno. Sama danes pri ničemur več ne kompliciram.«

Že prihodnji teden jo čaka vodenje tradicionalnega Miklavževega koncerta s Cirilom Horjakom.

Matej Pušnik

»To je projekt, ki ti ogreje srce. Toliko umetnikov pride skupaj za dober namen. In tudi midva s Cirilom bova dodala vsak svojo iskrico. Vedno rada poudarim, da je treba možnosti, ki jih imamo, izkoristiti v najvišje dobro, zato glejte Miklavžev koncert 3. decembra ob 20.05 na TV Slovenija 1, res bo lepo. Lahko pa vam zaupam, da sva tako jaz kot Ciril poskrbela za vsak svojo kreativno personalizirano iskrico.«

V prihajajočem decembru si želi predvsem miru, toplih večerov in ljudi, ki jo znajo zaustaviti. »To privoščim vsem, ker smo si ogromno dolžni.«