To sta največji zaveznici Alenke Tetičkovič
V družini Alenke Tetičkovič je najpomembnejše to, da imajo iskren odnos, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Igralka Alenka Tetičkovič, ki na odru in pred kamerami izžareva nalezljivo energijo, priznava, da njena največja moč prihaja iz družine. Danes tri generacije, mama Danica, Alenka in hči Toja, sestavljajo trdno povezan krog žensk, ki so si hkrati družina, prijateljice in največje podpornice.
Alenka Tetičkovič že na samem začetku poudari, da ji energijo za uspešno igralsko kariero daje njena družina, ki ji pomeni vse na svetu. Čeprav jo poznamo kot uspešno igralko, sama pravi, da je njena najpomembnejša vloga v življenju vloga mame. »Prvič sem postala mama pri 34 letih. Z Juretom nisva bila še prav dolgo skupaj, a v tistih letih, ko je bil pravi čas, da si ustvariva družino. Imela sem lepo nosečnost, vse je potekalo normalno in na odru sem bila skoraj do konca. Za to, da se ni videlo, da sem noseča, so odlično poskrbeli kostumografi. Bolj ko se je bližal čas poroda, bolj sva se z možem zavedala, da bova morala najini punčki izbrati ime. Želela sva nekaj posebnega, sodobno in kratko ime. Potem pa se nama je porodila ideja, da bi bilo sestavljeno iz posameznih črk najinih imen in priimkov. Iz Tetičkovič, Oman, Jure, Alenka se je rodilo ime Toja. Takrat je bila edina v Sloveniji, zdaj jih je že vsaj pet.«
Alenka pa si prav veliko časa za počitek ni vzela niti po porodu. »Takrat smo snemali nadaljevanko Naša mala klinika, v kateri sem igrala sestro Franjo. Ne vem, kako bi zmogla brez svoje drage mame Danice, ki je bila najboljša in najzanesljivejša babica in varuška. Vsak teden je za nekaj dni prišla iz Maribora v Ljubljano. S Tojo sta bili veliko časa z menoj na snemanju, saj sem hčerko kar vmes med snemanjem podojila. Takrat sem neizmerno uživala tako v vlogi igralke kot v vlogi mame in prav nič mi ni bilo težko. Vedno znova sem se prilagajala situaciji.«
Drugič je Alenka postala mama malemu Taju. »Tudi njegovo ime je skovanka, Toja, Alenka, Jure,« nam zaupa igralka, ki ni nikoli pozabila, kako se je njena mama žrtvovala, da je Alenka sploh prišla na svet. »Kmalu po tem, ko sem zanosila in bila neizmerno srečna, so se začele težave in nosečnost ni potekala tako, kot bi morala,« se spominja Danica.
»Zdravniki so mi svetovali, da naj naredim splav, saj obstaja velika možnost, da z otrokom ne bo vse v redu. Njihovemu mnenju so se pridružili tudi mož in sorodniki, a jaz sem vztrajala. Globoko v sebi sem čutila, da bo vse v redu in da bom rodila zdravega otroka. Mame to čutimo. Je pa res, da takrat še ni bilo naprav, ki bi natančno opredelile, kako se razvija otrok.«
Samo borbenost mame, ki bi dala vse za otroka, jo je ohranjala tako pogumno. »Porod je bil težak, trajal je 18 ur in na koncu so mi naredili carski rez. Moj notranji občutek je bil pravi, rodila sem zdravega otroka. Sama kljub vsemu niti za trenutek nisem pomislila, da bi bilo lahko kaj narobe. Ko sem Alenko prvič vzela v naročje, sem bila zelo srečna.«
Z dojenčico sta zapustili porodnišnico in uživali v zavetju toplega doma in družine. A kmalu so prišle na plan druge težave. »Takrat so bili časi, ko smo imele mamice samo štiri mesece porodniškega dopusta, zato smo morale dokaj majhne dojenčke pustiti doma in iti za štiri ure v službo. Moja mama je živela v Zagrebu in mi je pomagala po svojih močeh, a to ni bilo dovolj. Potem sva se s sosedo, ki je tudi imela majhnega otroka, dogovorili, da si pomagava in da si bova varstvo delili.«
Alenka se je iz dojenčka razvila v prikupno punčko, več pa je lahko uživala tudi z babico, ki se je medtem upokojila. »To so bili lepi časi z bakico, kot sem jo klicala, saj sva počeli same zanimive stvari, a kaj ko sem morala v vrtec. Nekega dne mi je bilo tega dovolj in sem iz vrtca zbežala. Bila sem kregana, a sem dosegla, da sem ostala doma in bila z babico vse do odhoda v malo šolo.«
Iz vrtca pa ni bežala Alenkina hči Toja, 18-letna maturantka, ki je podedovala mamine gene, saj ima veliko smisla za umetnost. »To me je od nekdaj veselilo, zato sem se tudi vpisala na umetniško gimnazijo,« pravi Toja. »Čeprav sem se preizkusila v igranju, me bolj vleče v zakulisje, med režiserje. Študij nameravam nadaljevati v tujini, na Nizozemskem, kjer sem že obiskala tamkajšnjo fakulteto in dobila dovolj informacij, ki so me prepričale, da je študij filmske režije prava odločitev.«
Toja se odlično razume tako z mamo kot babico. »Rade se imamo, uživamo v medsebojni družbi in nikoli nam ni dolgčas. Lahko bi rekla, da smo bolj kot naveza babica-vnukinja-mama-hčerka prijateljice. Z mamo se odlično razumeva, sva zaupnici, kljub temu pa ji prav vsega ne povem. Včasih jo vprašam za kakšen nasvet in se z njo pogovorim, za nekatere male skrivnosti mladih punc pa so seveda primernejše zaupnice prijateljice,« pove s skrivnostnim nasmehom. Sta pa oba z bratom vedno vesela, ko pride babica na obisk. Zdaj, ko njena vloga babice kot varuške ni več tako ključna, prihaja manjkrat, a ni nič manj dobrodošla. Alenka je ponosna, da imajo dober in odkrit odnos ter da ji mama vedno stoji ob strani.
E-novice · Estrada
