revija Jana

Tudi meni je po svoje nerodno – to je njihov svet, njihova nova krhka rutina; jaz sem motnja, neznanka, potencialno tudi grožnja. Najsi se še tako prijazno smehljam in skušam dajati vtis božjega voleka, je dejstvo, da prihajam iz drugačnega sveta. Kakor sem nemara po svoje klavrn in četudi prihajam v miru, sem vendarle novinar, staroselec in – moški. One? One so gospodinje in priseljenke iz sveta, v katerem se moški in ženske povečini ne gibljejo v istih sferah. Ko stojim pred njimi, čutim njihovo zadržanost, njihov dvom, ko jim moja spremljevalka Mojca Ilić pove, da bi želel slišati njihove zgodbe; kletno predavalnico Andragoškega zavoda Maribor napolni napetost, ki se povleče čez zrak kot gosta melasa. Tako je videti, ko se različna svetova znajdeta drug pred drugim. Končno se dvigne roka v zrak. »Bom pa jaz prva!« pogumno razglasi mlada svetlolasa ženska.

Ženske, ki so vključene v program socialne aktivacije tujk v Mariboru, dokazujejo, da je z vztrajnostjo mogoče preseči omejitve tradicije in predsodkov ter se vključiti v našo skupnost. In ne, ne prihajajo, da bi nas zadušile s svojimi šegami in preplavile z nataliteto – temveč da kot strežnice, perice, čistilke in frizerke pošteno opravijo dela, brez katerih bi bilo naše življenje bistveno manj udobno. 

Enita je ena od 14 udeleženk drugega cikla programa socialne aktivacije za ženske iz tujih držav, ki jih izvaja mariborski Andragoški zavod. Kakor še enajst drugih tudi ona prihaja iz ruralnega albanskega okolja, natančneje iz vasi na Kosovu. V Slovenijo je prišla za možem, ki tukaj dela v pekarni že skoraj 20 let; sama je v Mariboru komaj pet let.

»Ni mi bilo težko. Ko sem se preselila, sem si rekla – to je to, tukaj bomo živeli. Tu bo naš dom,« mi pove. Urejena je in naličena, dolgi platinasti lasje se ji v valovih razlivajo čez ramena. Ko govori, gleda naravnost vame in v njenih velikih očeh ni več niti sledu o strahu; njena slovenščina je skoraj brezhibna. »Vse bo okej, samo da si najdem službo. Doslej se nisem mogla zaposliti, ker je bil sin še premajhen in sem morala skrbeti zanj.« Rada bi bila frizerka, mi prizna – in ves obraz ji za hip razsvetli tisti pristni, skoraj otroški nasmešek, ki se iztisne iz srca, ko objame svoje skrivne sanje.

Svet onkraj štirih sten

Omenjeni program, ki ga sofinancirata ministrstvo za delo in Evropska unija, je ključen korak pri uresničenju teh sanj. Pogumnim, vztrajnim ženskam, ki prihajajo v Slovenijo v iskanju boljšega življenja, omogoča pridobitev jezikovnega znanja, življenjskih veščin in temeljnega kulturnega kapitala, ki ga potrebujejo, da se vključijo v okolje, ki bi jim sicer ostalo povsem tuje. Brez teh pridobitev bi bile bržkone obsojene na obstoj, v katerem bi tavale po tej tuji zemlji nikoli povsem razumljene in sprejete; svoje življenje bi v veliki meri preživele za štirimi stenami in ga razdale v skrbi za osnovne potrebe svojih mož in otrok.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 25, 24. junij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana