Jaka Koren

Vstajava ob pol petih, tako kot čez leto. Res je, da zvečer potegneva za kakšno uro, ampak ob devetih že oba »gledava križem«. Kadar bereva Mišmaša, no, kadar pripovedujem Mišmaša, sploh ne prižgeva male lučke. Zunaj je še kar svetlo, pa tudi če ne bi bilo: zdaj znam Mišmaša zdeklamirati, ne da sploh pogledam v knjigo ali mislim na  vsebino. Torej niti ne na pamet, ampak že brez pameti, hehe.

Zato sva šla danes že pred šesto zjutraj v frnjažo in nato na vrt po solato. Vsak čas se bo potegnila v višino namesto v širino in zacvetela. Špinača tudi nič ne raste, samo zacvetela bo ravnokar. Zdaj razmišljam o tem, da je najbrž bolj pritlikave sorte ali kaj. Seveda ni, samo vode ima premalo. In vode je še čisto malo v zbiralnikih. Obrala sem nekaj rdečih češnjevih paradižnikov, z Janekom sva sedela pred hišico in jih pojedla. Po dolgem času se mi je zazdelo, da je to paradižnik iz preteklosti. Dišal je, čeprav je bil malo naguban in podolgovat namesto okrogel. Vem, žejen je …

Vsako dopoldne se odpraviva tudi k Soči. Vedno sva prva in si poiščeva prostor v senci. Potem začnejo počasi prihajati turisti. Nekateri se takoj odpravijo na reko in odveslajo. Nekateri prihajajo skupaj z vodniki, ki  jih nekaj časa učijo veslanja po reki, v zalivčku. Vsako jutro pride s svojo skupino tudi vodnik, katerega domovina je ena od držav v Južni Ameriki. In vsako jutro pomaha Janeku ter ga vpraša: »Kako si, stari?« Seveda v smislu: kako si, prijatelj. Malo naglušen Janek ne sliši vodnika in verjetno tudi ne bi razumel pozdrava, ker vodnik naglasi slovenske besede malo drugače kot mi. Janeka sem opozorila na prijazno vprašanje in odtlej si z vodnikom še pomahata. Marsikdo bi se lahko kaj naučil od tega tujca.

Letos se še nisva namočila v reko. Preden prideva do Janekovega kamna sredi reke, naju voda, pa četudi samo do gležnjev, čisto dovolj ohladi. Ko si nato Janek posuši noge in izprazni kamenčke iz obutve, ki so se mu nabrali med potjo, ter ga sonce malo ogreje, zajamem vodo v dlani in jo vržem v zrak. Janek navdušeno čaka, ko priletijo kapljice na njegov klobuček, po hrbtu in nogah. Veselo vzklikne: »Dež je!« Ko se pogrejeva na soncu kot martinčka, se spet odpraviva v senco. No, če imam v torbi kakšno malico, pa še toliko prej!

Modrozelena reka teče mimo naju, ko se čolni odpravijo na vodo, včasih pomahajo nam na kopnem in se vriskajoč poslovijo. In potem lahko poslušaš le reko, vsaka brzica pripoveduje zgodbo zase, vse skupaj pa se sliši kot šumenje. Pa ne kot katerokoli šumenje. Kot da nam hoče nekaj povedati, dopovedati, razložiti …, o tem, da je ona življenje, da je pomembnejša za človekovo življenje, kot je človek zanjo. A malokdo se ozira na to. Ker človek posluša samo še sebe in svoje užitke. In ko tako stojim v reki in poslušam njene zvoke, kot že tolikokrat poprej zagledam na dnu lep kamenček. Pripognem se, da bi ga pobrala, in tedaj zaslišim čisto drugačne zvoke. Bolj zamolklo šumenje, bolj ječanje … in pustim kamenček na njenem dnu. Tam ga je odložila in tam mora biti. Spomnim se knjige Reka poje mi pisatelja Normana Macleana, ki sem jo brala že davno in pomislila: nekateri slišijo reko, drugi ne, pa prav vsem pripoveduje isto …

Zadnje dni je Janek začel spraševati: »Pa Tolmin?« Kar pomeni, da si je že odpočil? Ali da me ima že dovolj? Ali da pogreša svoje prijatelje? Verjetno vsega po malem. Uh, zgodaj, zgodaj, saj sva komaj začela z dopustom! Do konca počitnic se bo ravno privadil novi rutini.

Jaz pa nič ne pogrešam vsakodnevnih voženj v Tolmin. Sploh v teh mesecih, ko po cesti v našo dolino vozi in hodi vse živo, kar ste kdaj videli na cestah. Cesta je ovinkasta in nikoli ne veš, kakšno presenečenje te čaka za naslednjim. Na podlagi mojih izkušenj smo slovenski vozniki strašno pogumni, da ne uporabim kakšne druge besede.

Zato sem bila prav vesela, ko sem prebrala, da bodo v belem mestu odprli otroški park mobilnosti. Namenjen bo vrtčevskim otrokom, šolarjem in dijakom, imel bo učilnice o prometu na prostem, poligone za pridobivanje veščin v prometu, predavanja in delavnice, pa tudi prostor za svojce žrtev prometnih nesreč. Zavod Varna pot premika meje, skupaj z županom in ljubljansko občino. Drugje po svetu poznajo takšne parke že desetletja. Tam se pač zavedajo, da je treba začeti pri najmlajših, če si res želimo ohraniti kakšno človeško življenje. Pri nas pa znamo mnogo bolje (navidezno) sočustvovati, ko se zgodi kaj hudega, imamo polno (praznih) obljub in besed na jeziku, zraven pa v žepih (skrite) fige! To zagotovo dobro pozna Robert Štaba iz Zavoda Varna pot. Ampak zaradi tega ali pa prav zaradi tega nikoli ne odneha s svojim poslanstvom: nevidnim in neslišnim žrtvam vsakič posodi svoj glas. Potrka na mnogo vrat in nekoč se neka vrata vendar odprejo!

Le v kaj smo se spremenili ljudje? Ne slišimo več reke, ne slišimo več tistih, ki so morali oditi … Sami sebi se zdimo popek sveta.

Ampak samo do takrat, ko se tudi nam zgodi nekaj hudega.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana