UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Dogajanje je sicer trapasto, a se je znašlo na družbenih omrežjih in doseglo precej komentarjev, gre pa takole: druščina sedmih, vmes so bili tudi otroci, je prespala v planinski koči, na skupnih ležiščih. Tisti, ki smo kdaj radi lazili v gore, vemo, kako je to videti: če rezerviraš dovolj zgodaj, lahko v razkošnejših kočah dobiš celo sobo za dva, če ne, pač pograd na skupnih ležiščih, ki so lahko v nadstropjih ali na tleh, v glavnem zelo tesno skupaj. Če imaš smolo in v koči ni več prostora, lahko prespiš tudi na klopi v jedilnici ali naslonjen na stopnice. Skratka, naših sedem junakov se je znašlo v sobi s štirinajstimi pogradi, a kaj ko je druga sedmerica prišla v hribe žurat.

Politika

Janin uvodnik: Krivi bomo vsi

Napili so se, razgrajali, ponoči pa so za povrh še seksali, očitno ne zelo diskretno. In kaj je napravil prizadeti del stanovalcev na skupnih ležiščih? Očitno nič. Seveda človek ne pričakuje, da se bodo prepirali ali celo pretepali, vsekakor pa bi morali k oskrbniku koče, ki ni v vlogi direktorja hotela (s policijo v bližini), ampak je starešina, odgovoren za red v koči. On (ali ona) je tisti, ki pokliče pomoč, če jo popotniki potrebujejo, in zahteva, da se gostje držijo hišnega reda. Eno je seveda, če planinci na skupnih ležiščih kašljajo in smrčijo, ker tega pač ne počnejo namerno, vsa druga opravila pa so moteča in nedostojna. Seveda oskrbnik ne more in ne sme prebutati neprijetnih gostov, mora pa od njih zahtevati spodobno vedenje, lahko jim odpove gostoljubje in jih tudi prijavi zaradi kršitev, če se nočejo umiriti.

Skratka, prizadeti planinci očitno niso naredili nič, da bi se opiti žurerji umirili, razen da so na družbenih omrežjih iskali podporo. In so jo seveda tudi dobili, le tega jih ni nihče vprašal, kaj so sami vsaj poskušali narediti za to, da bi skupaj s svojimi otroki lahko spali. Ker je navsezadnje še posebej v hribih zelo pomembno, da greš zjutraj na pot spočit.

Zakaj o tem? Ker primer na zelo preprost in razumljiv način kaže, kako smo pripravljeni na dolgo in široko razpravljati, modrovati in iskati verbalno podporo, naredimo pa malo ali nič.  Lep čas že sledimo razpravam o referendumskih vprašanjih in človeka je groza, s kakšnimi argumenti koalicija opravičuje tri posvetovalne referendume (ki so itak brez zveze, ker jih ni treba uresničiti), da bi zameglila četrtega – zakon o tako imenovani politični policiji. Obrazložitve na javnih soočenjih so tako bedne, a tudi sugestivne, da je človeka strah. Gremo delat, mi namreč delamo, smehljaje pojasnjuje zdravnica, ki nima ravno petih razredov osnovne šole – in namig je jasen: vi, ki ne delate in ste torej lenuhi, nedvomno ne boste podprli zakona o socialni pomoči, ki podpira delomrzneže. Mi iz naše stranke, ki pa delamo za dobro ljudi, bomo vsekakor prisilili tiste, ki samo sprejemate (naš težko prisluženi!) denar, da boste vsaj pometali ceste ali hranili živali v azilu, če drugega ne zmorete. In podobne nebuloze, pri čemer nihče od predlagateljev ne zna pojasniti, koga naj bi ti ukrepi zadevali, glavno je, da ljudje razumejo poanto – nihče ne bo izkoriščal nas, pridnih in prizadevnih. In takšnih preprostih floskul (ne bom plačeval prispevka, če ne gledam televizije, in kaj bo tujcem volilna pravica na lokalnih volitvah, čeprav živijo že 30 let pri nas) je veliko. In so prepričljive.

Referendumom ne kaže dobro. Bomo tisti, ki smo se poglobili v zadeve in vemo, za kaj gre, ukrepali? Kako? Sploh lahko kaj naredimo? Nam razen jamranja  v slogu »vso noč so razgrajali na skupnih ležiščih« preostane še kaj drugega? Morda pa bi le poskušali družini, prijateljem in znancem, ki odkrito priznavajo, da nimajo pojma, za kaj gre (razen da bodo prihranili 14 evrov), mirno in potrpežljivo razložiti, v čem je stvar. In jih povabiti, naj se v nedeljo vseeno sprehodijo do volišča, čeprav se jim ne ljubi. Ker se nam sicer zna zgoditi tudi to, da bomo, ko nam bo najhuje in bomo potrebovali pomoč, ždeli pred različnimi okenci, uradniki pa bodo zmajevali z glavo – žal pomoči ne bo, ker niste dovolj stari, dovolj bolni, dovolj revni in nemočni. Naslednji, prosim!

***null***