Kdaj ste spoznali, da je čas, da se aktivirate?
Zaradi bark sem vse življenje v stiku z morjem. Če si v prvi liniji, si ne moreš zatiskati oči pred stanjem, v katerem so morja danes. Vsi na barkah vidimo, kako je. Saj tudi tisti, ki pridejo na plaže in se kopajo, vidijo plastiko. Kar sprijaznili smo se, da je tam vrečka, tukaj steklenica, kadar pride slabo vreme, jugo, pa vidiš cele zalive polne plastike. Ampak ljudje gledajo stran in se delajo, da tega ne vidijo. Kadar cvetijo alge, to komentiramo, ker to ni posledica tega, da bi nekdo nekaj naredil, onesnažil. Pri plastiki pa se ve, da smo krivi mi vsi, neposredno in posredno, zato gledamo stran. Dejstvo je, da ni več morja brez plastike! Če cel dan za krmilom gledaš v vodo, boš tudi na oceanih vsakih nekaj milj videl plastiko, ki plava na površju … Ko sem šel leta 2019 čez Atlantik, sem mislil, da se bom odmaknil od vsega človeškega, a sem videl, da imaš v resnici ves čas okoli sebe smeti. Takrat mi je postalo jasno, da je stanje morij zelo resno.
Takrat ste prišli na zamisel za projekt Vela Code, s katerim opozarjate na onesnaženost morja s plastiko.
Že jadrnico, s katero sem šel na pot, sem zastavil tako, da ni imela nobenega vpliva na okolje, saj sem jo recikliral iz opuščenih projektov, motorja sploh nisem imel, vso hrano sem skrbno izbral in tisto malo neizogibno iz plastične embalaže prepakiral že na obali, na morje sem torej šel s hrano brez smeti. Če na barko vzamete izdelke v plastični embalaži, ta zlahka pade v vodo. Na lepih, a odročnih krajih imajo slabo organizacijo smeti, vse gre na koncu v morje. Sicer pa lahko vidite, kako čarterske barke pridejo na majhen otok, v malo luko, in najprej znosijo dol vreče s smetmi. Hrano in pijačo za na pot kupijo v supermarketih, kjer je 10 dkg sira pakirano v plastiki, enako pršut in voda, vse! Torej se vsak dan na barki s šestimi ljudmi pridela za črno vrečo smeti, če si sploh toliko vesten, da res vse sproti vržeš vanjo, saj marsikdo pusti kaj na mizi, da veter odnese v vodo. Prazna plastenka se odkotali čez krmo. Sicer je to res »le« ena od desetih, ampak čarterskih in drugačnih bark za zabavo je na primer na Jadranu 20 tisoč, tako da če vsakemu samo ena plastenka pade v vodo, je to 20 tisoč plastenk v enem tednu! Koliko je pa še nevestnih, ki mečejo v vodo kar vse! Zato sem začel razmišljati, kako bi navtika postala vodilna prav v tem, da ljudje kupujejo ozaveščeno in ne proizvajajo plastičnih smeti na plovbi.
Omenili ste, da ste smeti na jadranju čez Atlantik pustili na kopnem. Kaj ste naredili z vodo?
Vodo sem imel v namenskih rezervoarjih. Da je pitna, jih moraš pripraviti, razkužiti. Sicer pa je bil moj primer ekstremen, saj barka ni imela niti elektrike. Na boljših jahtah imajo desalinizator, tako da iz morske delajo tudi lastno pitno vodo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
