Šoto imate skoraj gotovo v vseh svojih lončnicah, pa tudi na vrtu, če tam uporabljate kupljen kompost ali zemljo. Pa veste, kaj šota je? »To je stisnjen, mrtev rastlinski material, ki nastaja več tisočletij. Zelo je mehek, navadno gre za kakšne mahove, mrtve ostanke rastlin, včasih tudi korenine, ki se ohranijo v vodi, v okolju brez kisika. Ko se to osuši, je zelo gorljivo,« opiše sogovornik in ob tem pokaže veliko korenino, staro vsaj nekaj sto let, ki so jo pred časom našli v šotišču na Ljubljanskem barju. »Ko smo jo našli, je bila mehka kot žvečilni, zdaj, ko se je osušila, pa je popolnoma trda. Zdaj veste, na kakšen način se je ohranilo najstarejše kolo na svetu, ki je bilo najdeno na naših tleh. Šotišča so imeniten arhiv, v njih je konzervirano vse, celo telesa ljudi iz drugega, tretjega stoletja pred našim štetjem so se v njih ohranila tako, da so na njih vidne dlake na bradi,« pove. A šotišča še zdaleč niso pomembna zgolj zaradi svoje arheološke vrednosti.

Videz vara. Prave šote nastajajo v izrazito vodnem okolju, predvsem pa tudi hladnem, zato jo je na severu Evrope in v Sibiriji bistveno več kot pri nas. »V Sloveniji jo imamo na omejenih šotiščih na Pokljuki, dobro poznana so tudi visoka barja, kot so Lovrenška jezera, imamo pa tudi najjužnejše evropsko šotišče, to je Ljubljansko barje, ki si le še tu in tam zasluži tisto pravo naravno besedo šotišče, saj je praktično povsod zaznan vpliv človeka. Kolikor je ostalo šote, je zelo preperela, vidimo jo kot izjemno rahlo, grudičasto zemljo.« Čeprav se zdi idealna za naše lončnice, pa Vrščaj poudarja, da je revna s hranili. »V rastlinah je malo hranil, v mahu pa sploh. Šota je torej prazna, zato tudi tisti zemlji, ki jo kupujemo v trgovinah, pogosto dodajajo mineralna hranila, kot so fosfor, kalij in nekaj kalcija, da dvignejo kislost tam, kjer je treba.«

Šota v »tegelčkih« je rezultat lenobe in profitabilnosti. »Od ledenih dob se je v takšnih in drugačnih snoveh v organskih tleh uskladiščilo ogromno ogljika. Torej tudi v šotiščih. Zaradi klimatskih sprememb in splošnega ogrevanja ozračja smo sprožili snežno kepo. Posebej v severni hemisferi v Sibiriji lahko vidimo posledice. Tam šota pogosto gori, tudi v prostoru v velikosti Slovenije, in se ves ogljik, ki je bil v njej shranjen tisočletja, sprošča v ozračje ter dodatno generira toplo gredo. S tem se učinek tople grede krepi, vse skupaj še bolj ogreje, posledično pa prihaja do osuševanja in nadaljnjega izgorevanja ogljika iz šote v zrak. Nekateri ocenjujejo, da te emisije iz Sibirije po magnitudi že presegajo emisije iz nekaterih industrij. Gre za enega največjih okoljskih problemov,« opozarja.

Več v reviji Zarja Jana, št. 22, 1.6. 2021