Omenjeni zakon določa pomoč tistim samozaposlenim, ki se bodo v posebni elektronski aplikaciji izrekli za prizadete zaradi pandemije koronavirusa, in sicer: za mesec marec bodo prejeli 350 evrov, če jim bodo marčevski dohodki upadli vsaj za 25 odstotkov v primerjavi s februarskimi, za april in maj pa 700 evrov, če jim bodo prihodki v primerjavi s februarjem upadli za 50 odstotkov.
Februar je neustrezno merilo. Poleg tega, da ta ukrep, denimo, ne velja za delne (popoldanske) s. p.-je, mnogi, npr. tudicivilna iniciativa Tudi mi smo (samo)zaposleni, opozarjajo, da bi bilo mesečno povprečje prihodkov na osnovi preteklega leta ustreznejša in pravičnejša osnova za izplačilo tega t. i. mesečnega temeljnega dohodka kot pa februar. Zato, ker je mnoge kriza udarila že februarja in so bili njihovi prihodki že takrat nižji, predvsem pa zato, ker je za mnoge, katerih prihodki so bodisi sezonsko (npr. turizem) bodisi projektno (npr. kultura, kjer so izplačila večinoma vezana na drugo polovico tekočega leta) pogojeni, februar kot merilo neprijazna izbira.
Zakaj javna objava? Zakon hkrati določa, da morajo imeti samozaposleni na dan uveljavitve zakona poravnane vse obveznosti do FURS-a (prvotni predlog je bil, da morajo biti obveznosti poravnane do 28. 2. 2020 oziroma najpozneje do 6. 4.), sicer do mesečnega temeljnega dohodka niso upravičeni. Določba torej, ki stisko tistih, ki so čez noč ostali brez vsakršnega prihodka, zgolj poglablja in jim odteguje pomoč.
Sporno je tudi določilo, da je »izjava upravičenca, da zaradi epidemije covida-19 ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu, informacija javnega značaja in se objavi na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije«. V že omenjeni civilni iniciativi poudarjajo, da so vsi podatki, vezani na FURS, davčna tajnost, in to bi moralo veljati tudi v primeru te izjave. »Ob tem se sprašujemo, zakaj drugim segmentom gospodarstva, ki bodo prav tako deležni pomoči, tega ni treba javno objavljati? To ocenjujemo kot sistemsko obliko diskriminacije.«
Pomoč ali zgolj kredit? Zakon v svojem 37. členu določa: »Do pomoči so upravičeni tisti samozaposleni, ki jim bodo prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 % glede na isto obdobje leta 2019 in v drugem polletju 2020 niso dosegli več kot 20 % rast prihodkov glede na isto obdobje leta 2019. V primeru, da ta pogoj pomoči ni dosežen, mora upravičenec vrniti celotno pomoč.« Nihče ne more napovedati, kakšno bo poslovanje, potem ko se bo življenje vrnilo v kolikor toliko normalne tirnice, a na nekaterih področjih oziroma v nekaterih dejavnostih bo gotovo prišlo do razcveta in s tem povečanih prihodkov. Za tiste, ki bodo morali zato vračati zdajšnjo pomoč, bo ta torej zgolj premostitveni kredit in jim dolgoročno ne bo prav dosti olajšala ne poslovanja ne življenja. Sploh ker bodo posledice trajale še veliko dlje kot zgolj tri mesece.
Samostojni podjetniki (ne tudi tisti s popoldanskim espejem) bodo, določa zakon, oproščeni prispevkov za socialno varnost za april in maj (seveda če niso bili pred tem FURS-u ničesar dolžni), prav tako naj bi jim v primeru bolniške (za zdaj je predvideno obdobje do 31. 5.) to že od prvega dne kril ZZZS. Prav tako se za april in maj ne plača akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti in akontacija davka od dohodkov pravnih oseb.
V bližnji prihodnosti (veliko, tudi vsi zakonski roki, bo odvisno od poteka pandemije) naj bi sprejeli še več zakonskih ukrepov za pomoč gospodarstvu. Hvalevredno hitro ukrepanje vlade, temu ne gre oporekati, a enako kot zakonske določbe, če ne še bolj, bodo o učinkovitosti teh ukrepov odločale – zakonske luknje.
Vlada torej obljublja še dodatne ukrepe, s katerimi naj bi tudi popravili oziroma spremenili morebitne dosedanje pomanjkljivosti, do katerih je prišlo zaradi potrebne hitrosti sprejemanja zakona. Izjave opozicije, da vlada doslej ni sprejela nobenega od njihovih dopolnil, temveč jih je povozila kot buldožer, pa pri tem, žal, ne zvenijo prav obetavno.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
