Vrhovi, vzpenjajoči se iz morja ali prostranih gozdov, množica jezer, reke, ki se vijejo v tundri, ledeniki, ki počasi izgubljajo prvotno stanje … Aljaska je dežela prostranstev, za marsikoga sanje, dežela skrivnosti, ki jim je težko priti do dna, dežela, kjer sem se počutila zares svobodno. V neokrnjeni naravi sem našla vse, da sem se lahko zavedala vsakega trenutka tega čudovitega potovanja. Čas se je ustavil, kljub vsemu pa so možnosti v tem prostranstvu prevelike za eno samo življenje. Meja sta le morje in nebo.
Bližnja srečanja z losi. Del te skoraj nedotaknjene narave so seveda živali. Ko sem na cesti pred seboj zagledala losa z dvema mladičema, so me gledali še bolj začudeno kot jaz njih. Čeprav so bila bližnja srečanja z losi na tem potovanju nepogrešljiv dogodek dneva, so mi ta veličastna bitja ves čas vzbujala spoštovanje, kajti njihovo obnašanje ob srečanju da jasno vedeti, da se jim ni priporočljivo preveč približati. Poleg tega je morda na moje mišljenje vplival podatek, da je na Aljaski več napadov losov na ljudi kot napadov medvedov. V znanem narodnem parku Denali pa se živali sploh ne bojijo obiskovalcev – strahu pred ljudmi jim namreč še ni uspelo razviti, saj so strogo zaščitene. In tako so nas prav družabno spremljali jeleni, kojoti …
Severna obzorja. Priljubljena nadaljevanka Severna obzorja, ki je bila posneta v Talkeetni, sedaj po njej znanem mestecu, je le približek resnice, ki se imenuje Aljaska. Med vožnjo proti njemu sem zagledala nekaj povsem posebnega. Jezerce ob cesti, na katerem so bili parkirani hidroplani, dve leseni hišici s s travo poraščenima strehama, na eni je rasla celo manjša breza … takoj sem vedela, da si želim te lepote gledati še iz zraka. Čeprav sem za to odštela 175 evrov za eno uro, je bilo skupaj s še nekaj Japonci in seveda pilotom vredno vzleteti nad jezercem. Aljaski namreč upravičeno pravijo The Last Frontier oziroma zadnja meja, zares redek del sveta, kjer je še mogoče videti pokrajino v prvotni obliki. Iz zraka sem videla množico jezer, poleteli smo prek ledenika in se približali veličastni gori McKinley, ki se navadno zakriva z oblaki. (Med enim od mojih trekingov pa se je izza oblakov vendarle prikazal njen mogočni najvišji vrh.) Reke so se neskončno daleč vile po pokrajini, ravnine z revnim gozdom so bile ogromne, gorski grebeni, ki se tudi v poletnih mesecih hvalijo s snežno površino, neizmerljivo dolgi ... Ena od Japonk je celo zajokala, ko je opazovala vse te lepote.
Pomagajte nam odkrivati magične kotičke, zanimive dežele, neznane poti! Opišite (in poslikajte) nam svoja potovanja in izlete. Vsi objavljeni prispevki bodo honorirani, vsako leto pa bo avtorja zgodbe, ki bo z naše FB-strani največkrat deljena na družabnih medijih, doletela še lepa nagrada. Prispevke sprejemamo samo po elektronski pošti na naslov: zarja@media24.si
Aljaska pa je seveda tudi večni sneg, led, mraz in večna tema pozimi. To je dežela, ki jo zaznamujeta polarni dan in polarna noč. Med vožnjo po najsevernejšem delu, kamor sem pripotovala, mestu Faihrsbank, sem doživela, da je sonce sijalo ves dan in vso »noč«. Niti za trenutek ni izginilo za gorami.
Faihrsbank je drugo največje mesto na Aljaski, kjer je čutiti velik vpliv Amerike – kot bi bili v tem svetu dve povsem drugačni vrsti življenja, eno na podeželju, drugo v mestih. Človek se je želel nekako udomačiti, zgradil je dve večji mesti, severu pa ukradel velik del lepote, mistike in čara. Temu so se »uprli« losi, ki sedaj živijo kar v sožitju s prebivalci mest.
Bogastvo in zakladi. Bogastvo Aljaske ni le neokrnjena narava, tu so tudi znani zlatokopi in nahajališča nafte. Preden so Rusi prodali to ozemlje ZDA, se niso zavedali, kaj izgubljajo; sedaj pa se Aljaščani veselo norčujejo iz njih in na majice tiskajo napise, da je z Aljaske mogoče videti Rusijo. Novi gospodarji so odkrili neslutene količine zlate rude, kar je v to takrat neusmiljeno in kruto deželo pritegnilo veliko ljudi. Le redki so od tega zares obogateli, marsikdo je podlegel mrazu ali divjim živalim. V prvi polovici preteklega stoletja so odkrili še drugo veliko bogastvo te pokrajine, velike zaloge nafte. Čez celotno ozemlje od severa do juga vodi cev, po kateri se pretaka nafta, in tudi njen ogled je nepogrešljivo doživetje.
Bogastvo Aljaske so tudi domačini, ki sedaj sicer že živijo sodobno, vendar še vedno veselo prikazujejo star, indijanski način življenja. Med potjo sem ob eni izmed rek spoznala domačina, ki sta se celo bolj čudila meni kot jaz njima. Ni jima bilo namreč jasno, kako lahko dekle samo prepotuje to divjo deželo. Z veseljem sta iz avtomobila vzela njihov znani instrument, kantri kitaro, ter mi zaigrala eno od znanih aljaških pesmi. Zveni povsem drugače, vendar se v to pokrajino zliva tudi glasba, ki se je razvila na tem področju. Domačini so mi predstavili njihove vlečne pse in imela sem se možnost popeljati z njimi z letnimi sanmi. Težko je opisati, kako velika je želja teh psov po vleki.
Aljaska kot eno od zadnjih prostranstev neokrnjene divjine je verjetno želja vseh, ki v življenju sanjajo še o čem drugem kot o standardnem načinu življenju.
Še nekaj o deželi polnočnega sonca
- Velika je kot 74 Slovenij, a tu živi le četrtina toliko prebivalcev kot pri nas.
- Leta 1867 je Rusija ozemlje Aljaske prodala ZDA za 7,2 milijona dolarjev.
- Pozimi je lahko tu tudi –75 stopinj Celzija in do tri metre snega.
- Tu je več kot polovica svetovnih ledenikov in 14 vrhov, višjih od 4.200 metrov.
- Turistična sezona traja od junija do avgusta.
- Cena letalske vozovnice je 1.200 evrov, cene tam pa so povprečno podobne našim; najem avtomobila na spletni strani www.alamo.com stane 375 evrov za dva tedna.
- Razdalje merijo v miljah. Običajno so kraji med seboj oddaljeni tudi 100 ali več milj, vmes pa morda stoji kakšna črpalka ali še ta ne.
- Neprijetnost na Aljaski so ogromni požari, ki jih zanetijo strele in jih je težko pogasiti. Narava zaradi kratke sezone nato za rast potrebuje več let, da si opomore.
- Prenočevanje v avtu: nekateri popotniki se zapeljejo v kamp, drugi se parkirajo kjerkoli.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 29, 16. 7. 2019.
