Na poti iz Grčije proti domu smo se s prijatelji ustavili ob Prespanskem jezeru. Makedonija, dežela sonca in prijaznih ljudi, nas že desetletje vabi, da bi jo bolje spoznali, pa se nam vedno tako mudi! Letos se nam ni. Jezero na 800 metrih nad morjem, sredozemsko podnebje, srčnost domačinov, dobra hrana in vino so nas prevzeli. Kje so turisti? Kako to, da ne vedo, da je tukaj tako lepo?
Za iskalce miru. Najprej me je kar malo motilo, da nikjer ni nikogar. Kako je to mogoče, nekaj deset kilometrov stran ob Ohridskem jezeru pa taka gneča! Voda v jezeru je imela 26 stopinj. Domačini so mi zagotovili, da v jezeru ni nevarnosti. Nekaj trave ob vstopu v jezero se dotakne telesa, preden je voda dovolj globoka, da zaplavaš, ampak to žgečkanje je lahko celo prijetno. Hrana je domača: ribe iz jezera, zelenjava od sosedov, vino tikveš. Cene nizke. Osebje srčno. Sem ter tja v restavracijo sede kakšen popotnik, konec tedna domačini, v soboto ženin in nevesta. Okolje je čarobna kulisa za poročne fotografije. Prijateljica Marja, fotografinja, je beležila trenutke, ki jih nismo pričakovali. Začarani smo iz dneva v dan podaljševali svojo balkansko pustolovščino.
Časi, kakršnih več ni. Sedela sem sama pod mogočnimi iglavci in pisala Muze za našo Zarjo. Edina gostja tisto jutro v hotelu Lake view. Moji so šli s prijatelji na pustolovščino po okoliških krajih, nabirat nove vtise, da bi mi dali prostor in mir. Po nekaj minutah se mi je pridružil »šefe« hotela, Vančo Stojanovski, sedel je k meni in obsedel. Tu je delal že kot otrok – prodajal je sladoled. Po osnovni šoli je šel prav zaradi teh prijetnih otroških spominov na srednjo gostinsko šolo. Leta 1976 se je vpisal na višjo turistično šolo na Ohridu. Jugoslavijo pogreša, hotele, ki jih ni več. Hotel Jugoslavija je pogorel. »U, to so bili časi!« se je spominjal Vančo. Turisti iz vse Jugoslavije so hodili sem na oddih, več kot sto tisoč nočitev je bilo v sezoni. Vsi so vedeli za Oteševo ob Prespanskem jezeru. S koncem Jugoslavije se je končala tudi ta zgodb in še vedno se ni začela nova, kot bi se morala. Meje so. In on si želi, da jih ne bi bilo, da bi lahko ljudje prihajali, kot so včasih ... Toliko zgrešenih kadrovskih potez je bilo narejenih, je povedal Vančo, ampak on kar vztraja. Malo je šel vmes po svetu, a se je vrnil v Makedonijo, kjer zdaj kot vodja hotela išče novo pot. Umetnikom je všeč ta kraj, je povedal, vsako leto izvedejo lončarsko delavnico. Slovenci smo zelo aktivni.
Ker je opazil, da me tema privlači, me je želel odpeljati v bližnji kraj Resen, v muzej, v katerem je tudi stalna lončarska zbirka. Vztrajal je, da greva. To, da imam delo, ki me čaka, ga ni zanimalo. Spoznati moram nekoga. Vzel je telefon in naju napovedal v nekaj kilometrov oddaljenem muzeju. No, še prej pokusim hotelski vafelj z medom, pa še nekaj domačih dobrot ... Najbolj znane so belvice, ki jih pripravijo kot sardelice. Ponudil mi je še na soncu sušene ribe turtilava, a sva se dogovorila, da bova pokušala potem, ko se vrneva iz muzeja.
Muzej, ki sameva. Uf, tale bo pa zanimiv, sem si rekla, ko sem ga zagledala. Mite Nonevski, višji kustos v Muzeju stalne keramične razstave v kraju Resen, je legenda. Vsakič ko sem mu rekla samo kustos Mite, me je potrpežljivo s kančkom sarkazma popravil, da je višji kustos. Muzej že zaradi svoje velikosti preseneti, saj ga nisem pričakovala v tako majhnem kraju. V preddverju je nekaj domačinov kartalo, Mite pa je naju z Vančem odpeljal v hladno notranjost. Takoj sem opazila, da je med razstavljenimi lončenimi skulpturami z vsega sveta kar nekaj slovenskih. Mite, ki si svoje brade ni obril, odkar je odslužil JLA, je med drugim povedal, da so pred nekaj leti v okviru pesniških večerov gostili našega Tomaža Šalamuna. Lepe spomine ima Mite na ta večer in na številne druge, za katere živi. Pri vsakem slovenskem razstavljavcu me je posebej opozoril in med njimi sem opazila tudi svojo sosedo (iz sosednje vasi Voglje), Barbo Štembergar Zupan, še eno srčno pobudnico mednarodnih kiparskih kolonij. Oh, kako je svet majhen! Vančo pravi, da je Mite legenda, da brez njega ne bi bilo ne te razstave ne kolonij, ampak da se premalo ljudi tega zaveda. Odkar ni Jugoslavije, je vse drugače, tudi posluha za kulturo ni. Muzej, katerega vrata so odprta ves čas, služi bolj ali manj kot kraj, kamor se pridejo ohladit domačini ...
Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017
