Jaka Koren

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Tako se ni dalo živeti. Vsak človek ima svojo mero. Na tisti poti se je Slavko svečano zaobljubil, da bo šel zdoma, kakor hitro bo mogel. Dovolj je imel pendrika in zmerjanja, dovolj otroštva, ki je bilo v resnici komaj kaj več kot hlapčevanje. Vedela sem, kako mu je pri duši; tudi jaz sem čutila enako.

Doma sva gladko zamolčala, kar se je zgodilo v šoli. Pa je mama vseeno izvedela. Ko sva s Slavkom vsak na svoji postelji hlinila, da spiva, je pregledala najini torbi. To je storila čisto vsak večer, ker nama ni zaupala, da redno delava domače naloge. Brkljala je po zvezkih in tako je v bratovi beležnici naletela na učiteljičino obvestilo.

Nisva se niti skušala braniti pred udarci. Vedela sva, da sva se pregrešila na vseh treh koncih: pri sošolcih, pred učiteljico, najbolj pa pred staršema. Nov popoln polom v najinem odnosu do sveta. Spat sva odšla objokana in marogasta od podplutb.

Vsaj drug drugega sva imela.

Dokler Slavko ni izpolnil obljube, ki jo je dal tisti dan na poti proti domu.

Jaz nisem nikoli odšla. Nisem imela srca in nisem imela moči. Preveč sem se bala; bala zanj, kam in kako bo odšel, bala zase in za starša. Osem, devet, nemara deset let je bilo potrebnih, da sem se začela bati svobode – moje in mojih bližnjih. Resnično – temeljito so me tista leta upogibali, kadarkoli sem se malo stegnila proti soncu. Upogibali so me tako vztrajno, da ne vem, ali sem se odtlej kdaj povsem vzravnala.

Vem pa, da se nikoli nisem zlomila.

Ne znam razložiti, kako je to mogoče. Danes gledam nazaj in skušam osmisliti vse to – čas, dogodke, občutke, vzroke in posledice dejanj, vse, kar imenujemo življenje. Skušam osmisliti sebe, pa ne gre. Pot je skrivenčena, vije se med nepreglednimi stenami in prepadi, se veriži, spaja sama s sabo, pa spet tvori krožišča, v katerih se razceplja na več ozkih stezic. S težavo ji sledim, čeprav sem jo prehodila; vse, kar je gotovo, je, da se spušča proti koncu.

Zrem na prvinsko pokrajino svojega otroštva, na njene cerkvice in njive, na potočke in gozdove, gostilne in hiše – pike in črte na mojem mentalnem zemljevidu, vdihi in izdihi mojega obstoja: trije kratki, trije dolgi, trije kratki.

Kdo ali kaj me je slišalo? Kdo ali kaj me je rešilo?

Starši, učitelji, sošolke in sošolci? Saj so oni vpraskali vame ta znamenja: S, O in S.

Sorodniki? Saj jih praktično ni bilo.

Spomnim se, da sem nekoč šla na počitnice k svoji botri, ki je bila za tedanje socialistične čase prava, nadstandardno imovita gospa. Kako sem se veselila – pa sem kmalu dobila klofuto v obraz. Kajti ko je ta fina gospa videla, kako se znajdem v gospodinjstvu, mi je naročila, naj ji čistim stanovanje kot kakšna služkinja; toliko o brezskrbnih počitnicah. Takrat sem se počutila izdano, izkoriščano in povsem razvrednoteno. »Nikoli nočem biti takšna dama, kajti to je navadna prasica!« sem si rekla. Stara sem bila deset ali enajst let in razžirala me je jeza, ki je nisem mogla izraziti. Še zdaj, v tem trenutku, ko se spominjam, kako me je ponižala, jo občutim – sveto jezo izdanega otroškega zaupanja. Toliko o žlahti.

Kdo še?

Dobri ljudje?

Bili so in pomagali so mi. Prestrašeni, razbarvani in razosebljeni revni otroci, ki so dvigali sklonjene glave, kadar smo se zaupno pogovarjali. Počitniška druščina na Štajerskem. Verniki pred vaško cerkvijo, ki so me oskrbeli, ko sem si neko nedeljo stopalo prebila z žebljem. Pa slepi in slabovidni možje in ženske, za katere sva z bratom skrbela kot otroška vodnika v kolonijah na počitnicah; v teh tednih se je oblikovala moja ljubezen do morja … Pa mlade matere, ki sem jih rada kradoma opazovala, kadar so se igrale z otroki. Globoko me je presunilo, s kolikšno milino, s kolikšno ljubeznijo se jim posvečajo, skrbijo zanje, se z njimi smejejo in igrajo, jih učijo – na skrivaj sem jih gledala in si mislila: »Joj, tale – tale bi morala biti moja mamica!«

Vendar ni bila. In morje je bilo predaleč, verniki pa so se znali prehitro spremeniti v inkvizicijo. (se nadaljuje)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

Objavljeno v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

revija Jana