Pexles, Jana

Cenjeni soprog je namreč precej pozno odkril izjemno veselje do vrtnarjenja. Najel je zapuščeno parcelo čez cesto, jo v potu svojega (in mojega) obraza očistil smeti in plevela in zdaj bomo tam pridelovali najbolj ekološko zelenjavo na svetu. Čeprav jo pridelujemo že na vrtu okrog hiše.  Žal med njegovimi prijatelji niso samo raziskovalci vesolja in podobno nerazumljivih znanosti, ampak tudi zelo praktični rokodelci. Recimo kovinar, ki uresniči vsako njegovo željo, pa čeprav je še tako odbita. Omislil si je namreč rastlinjak, kar pomeni – na kovinsko konstrukcijo je dal položiti streho za bazen. Takoj, ko je postalo vroče, so se pred našo hišo začeli zbirati prijatelji in znanci v kopalkah in z brisačami čez rame; bi bili tako usmiljeni in jih pustili vsaj za nekaj minut v bazen? Vsakemu posebej sem mukotrpno razložila, da tisto tam čez cesto ni javno kopališče, ampak krompirišče, cenjeni soprog je namreč zgodaj spomladi v rastlinjak posadil krompir. Gomolji bodo takšni kot nogometna žoga, je obljubljal. In hodil vsako jutro med peto in šesto tisto reč zalivat.

Krompir se je hvaležno odzval na tolikšno pozornost. Listje je raslo v nebo, vijolični cvetovi so dišali omamno kot vrtnice. Dovolila sem si pripomniti, da takšna rast nikakor ni normalna in da če je rastline veliko v zraku, je je toliko manj v zemlji. Nahrulil me je, da nimam pojma o duhovni rasti krompirja in druge zelenjave, ki jo je spravil v svoj rastlinjak. O duhovni rasti ne, o vrtnarjenju pa kar veliko, ker to počnem že od otroštva, sem rjovela.  Medtem ko je on kot otrok igral košarko v sedmi ali ne vem kateri že ligi, sem jaz na  domačem vrtu okopavala solato in lovila polže, ki takrat še niso bili rdeči, ampak sivi.

Ko je udarila vročina, se je njegov rastlinjak spremenil v krematorij. Meter in pol visoko krompirjevo zelenje je žalostno poleglo po tleh in napovedovalo, da ima vsega dovolj. Kumare so se posušile, paradižnik pa je še kar vztrajal. Neumorno je rasel v višave in plodovi so se začeli barvati v rdeče. A vidiš, da je rastlinjak vendarle koristen, se je hvalisal. Ker so mu začele od vročine zatekati noge, sem se bala, da gre morda za srčno popuščanje, in mu torej iz zdravstvenih razlogov nisem hotela povedati, da že dva tedna jemo paradižnik z mojega vrta.  Da ga ne bi kap. Iz istega razloga pobiram osmojeno solato v njegovem rastlinjaku in z njo krmim labode v mestnem ribniku, pri kosilu pa je solata z moje gredice. In lažem, da je njegova. Res si ne morem privoščiti, da mi pred dopustom zdrsne v depresijo.

Pred dnevi se je odločil za junaško dejanje – izkopal je krompir. Bil je v kot nekoliko večji fižol. Rastlinjak najbrž res ni primeren za krompir, je priznal in zahteval, da ga vseeno spečem. Bilo ga je pol manj, kot je bilo posajenega semenskega krompirja, a kaj bi, vsaka šola nekaj stane, je godrnjal.  Ker so krematorijske temperature lepo preživeli paradižnik, jajčevci in paprike, bi bilo pametno, če bi nasadil še dodatne količine te krasne uporabne zelenjave, je meditiral. Čisto onemogla sem protestirala, pomagala sta mi koruzniška zet in snaha, ki ta tudi zrasla ob vrtnarjenju, da ne govorimo o babici, ki je pridigo okrepila še s tolkačem za meso, z njim je namreč  precej divje mahala.  Rastline imajo svoj bioritem, ne moreš jih saditi kadarkoli, ampak takrat, ko je pravi čas, smo se drli. Ampak saj v rastlinjakih  pridelujejo zelenjavo vse leto. O, seveda, ampak so klimatizirani, namakani, uporabljajo kup kemikalij, on pa ima rastlinjak, ki je poleti pečica, pozimi pa zamrzovalnik!

A se ni dal, v njegovem rastlinjaku bo tudi pozimi precej topleje kot zunaj. Pred božičem bomo imeli paradižnike, jajčevce in papriko, če jih bo zdaj nasadil. Samo sadike potrebuje. Nikjer jih nimajo, sem tulila.  Morajo biti, trmari. Vsem nam je naložil, naj prečešemo vse vrtnarije po državi. Če je torej pri vas kje ostala kakšna sadika, usmilite se nas!  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 28, 15. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana