Človek je v svojih starodavnih željah po presežkih, v svojih iskanjih stran- in lažjih poti, v katarzičnih pričakovanjih mesije, nenehnih sledenjih neštetim gurujem, strujam in usmeritvam ... pozabil živeti zakone narave ter izgubil stik, dotok in dih njenih čarnih, zdravilnih in prehranskih moči. Dandanes ne moremo več mimo dejstva, da je vsa naša intenzivno pridelana in gojena hrana osiromašena, prazna, polna balasta in brez življenjske moči, saj jo človek vzgaja po svoji lačni, potrošniški, prestrašeni pameti. Svetla izjema so naši domači vrtovi, s pomočjo katerih lahko prevzgojimo, uredimo, oskrbimo in ponegujemo tudi svoj notranji svet. Ko čuječe in prisotno opazujemo čudežno življenje na domačih gredicah, kjer nas neštete podobe narave učijo potrpežljivosti, lahko zopet začutimo, uzremo, vonjamo, okusimo in vdahnemo njene brezmejne moči.
Prisluhnimo divjini
Obiščimo danes svoj vrt z od jutranje rose novega dne umitimi očmi, z odprtim srcem, polnim ljubezni, in prazno glavo ter prisluhnimo divjini, ki se razrašča po naših gredah v obliki plevelov. Kaj nam govori? Da so invazivni pleveli zeleni obliži narave, oskrbijo ji rane, ki smo ji jih zadali mi. Govori nam, da so samonikle divjinke v primerjavi z našimi skrbno gojenimi rastlinami od tri-do štirikrat bolj polne mineralov, vitaminov in drugih za našo zdravo presnovo ter rast ugodnih snovi. To ni nadležen plevel, temveč dobrodošel popotnik, ki je našel zavetje v vašem domačem vrtu.
Regačica dobro vpliva na prebavo
Iz latinskega imena Aegopodium podagraria te močne samonikle divjinke, ki se nam razrašča po vrtovih kot nadležen plevel, je lahko razbrati njeno moč, zdravilnost in njeno uporabo že v času antike, ko so regačico gojili in uporabljali za pomoč proti podagri, to se pravi putiki.
V njeno veliko družino kobulnic spadajo nam bolj domače začimbne in zelenjavne rastline, kot so korenje, zelena, komarček, kumina, janež, luštrek in še mnoge druge, s katerimi si regačica deli moči dobrodejnih poživilnih učinkov na prebavo. Regačica spodbuja izločanje vode iz telesa, njena eterična olja razkužujejo naš prebavni trakt, njena rudninska in vitaminska zaloga pa je zavoljo njene samonikle moči nadvse bogata in pestra.
Regačica se razrašča po njivah, vrtovih in drugih od človeka obdelanih tleh, zato si jo zlahka privoščimo od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Za prehrano je uporabna vsa rastlina. Njene liste in cvetove sušimo, shranjujemo in uporabljamo kot začimbo, kot divja zelenjava pa so najprimernejši in najokusnejši njeni mladi listi, ki veselo in bohotno odganjajo vedno znova, če jih pokosimo.
Metlika po vsebnosti vitaminov prekaša špinačo
Družina metlikovk je velika. Z njenim imenom se podpisujejo stajska metlika, bela metlika, mnogosemenska metlika, orjaška metlika, imenovana tudi drevesna špinača ... Med sabo so si zelo podobne in lahko jih zamenjamo tudi za katero izmed sorodnih lobod, so pa vse po vrsti užitne, zelo razširjene in široko uporabne. Izogibamo se smrdeče, izrodne in grozdaste metlike, ki pa so na našo srečo redkejše in nas na svojo neužitnost spomnijo že s svojim neprijetnim vonjem.
Tudi metlika je kategorizirana kot plevel in se rada zarašča na opustelih njivah, okrog živalskih staj ali pa gnojišč.
Uporabni so mladi poganjki rastline, pozneje pa uporabljamo njene liste in jih pripravljamo podobno kot njeno sorodnico špinačo, ki jo po vsebnosti vitaminov celo prekaša. Njena aduta sta vitamina C in A, med njenimi številnimi minerali pa se bohotijo fosfor, kalcij in železo.
Ker pa imajo metlike tako kot vse druge samonikle divjinke svoj naravni, kompleksni red in ravnovesje zasnove, vsebujejo tudi kar nekaj oksalne kisline, ki nam bi v večjih količina oteževala absorpcijo kalcija. Zato povzemimo njeno divjo modrost ravnovesja ter jo uživajmo sezonsko, v zmernih količinah ter kot bogat dodatek siromašnejšim urbanim jedem.
Rogovilček, kot nalašč za diete
Da, to je tisti zlodej, ki redno, uspešno in nadvse rad prerašča ter duši tiste naše poljščine, ki za svojo dobro rast potrebujejo veliko naše pomoči v obliki prekopavanja. Le nekaj nepozornosti je potrebno in nam naše njive krompirja, pa tudi fižolu se rado zgodi, namesto obilne kultivirane letine obrodijo polje divjega z železom polnega bogastva.
Poznamo dva rogovilčka, vejicatega in drobnocvetnega. Zelo sta si podobna in za prehrano sta enako uporabna. Njegova domača imena, kot so: amerikanc, francoz, vojaški in nemški plevel, nam govorijo, da ni doma pri nas, ampak so ga zaradi njegove zanimive, zdravilne in bogate vsebnosti železa ter možnosti uporabe v medicini in farmakologiji na začetku 19. stoletja iz rodne Južne Amerike pripeljali najprej v Francijo. Naprej so njegova številna semena našla pot kar sama.
Kot že rečeno, je rogovilček z železom najbogatejša zelenjava, krepak je tudi z drugimi rudninami, raznovrstnimi vitamini, pohvali pa se lahko tudi z betakarotenom. Potemtakem je odlična zelenjava za diete, s katerimi si boljšamo krvno sliko, krepimo delovanje žlez, ali pa zgolj za dvig splošnega počutja in urejene prebave, ki se zna ob uživanju čezmernih količin te zelenjave tudi čezmerno pohitriti.
Rogovilček je najbolje uživati svež. Vsi mehki deli, razen malo bolj žvečilnih stebel, so enkratni v raznovrstnih solatah, odlično obogati naše smutije ali okrepi zelenjavne sočene pijače, dobro pa se odnese še v zavitkih in kremnih juhah.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 32, 8. avgust, 2023.
