Bil je mrzel in deževen popoldan, ko se mi še brati ni dalo. Edino, kar bi me vsaj malo veselilo, je bilo ropanje hladilnika, a mi je bilo to grobo preprečeno. Po kuhinji je namreč strašila babica in si kuhala nekakšen shujševalni zvarek iz kopriv in njivske preslice. »To je vendar gnojilo za vrtne rastline,« sem pripomnila. Spokaj se, je rekla nataknjeno. »V hladilniku ni popolnoma nič, kar bi te lahko potolažilo. Vse, kar je imelo glikemični indeks višji od osem, sem podarila mimoidočim! Konec tedna grem v toplice in si ne morem zapeti kavbojk,« me je zmerjala, čeprav ji nisem nič naredila. Potem sem opazila, da si je na hladilnik nalepila fotografijo. Zakaj pa, sem bila radovedna. Zato, da se ji bo vsakič, ko jo bo pogledala, zataknilo v grlu in bo izpljunila vse, kar je po nemarnem požrla.
Pogoltnila sem velik cmok. Na hladilniku je imela namreč nalepljeno – mojo fotografijo.
Kot polita kura sem se odvlekla v dnevno sobo in premišljevala, ali naj se prepiram ali ne. V onemoglem besu sem vzela daljinec in se začela sprehajati po televizijskih programih. Kriminalka, kuhanje, kriminalka, kuhanje, kriminalka … ops, balet. Posnetek je bil star kot zemlja, na njem pa slavna balerina, ki je plesala na svečanem nastopu ob svoji sedemdesetletnici. In to odlično. Njene sovrstnice pri teh letih še komaj krevsajo naokoli, ona pa dvigne nogo, ravno kot sveča, nad glavo! Super!
Pravijo, da ima posebne pomlajevalne metode, se je oglasila babica, ki se mi je pritihotapila za hrbet in srebala nekaj ogabno zelenega. Kakšne pa, sem s težavo izdavila, saj sem sklenila, da se ne pogovarjam več z njo vsaj tako dolgo, dokler ne bo lastnoročno odstranila s hladilnika moje fotografije in tja nalepila svojo. Ampak pomlajevalne metode so me seveda strašno zanimale, saj sumim, da tudi babica jemlje nekega skrivnostnega hudiča, da ostaja pri močeh in tudi videti ni slabo.
»Govori se, da se maže s spermo mladih fantov,« je rekla popolnoma resno. Kje jo pa pri sedemdesetih letih dobi v takšnih količinah, sem hotela vedeti. Ko je bila mlajša – no, takrat že. »Saj mora pomolsti cel garnizon, če se hoče redno cela namazati,« sem bila skeptična. Kdo pa pravi, da sama skrbi za spermo, za denar se vse dobi, je tečnarila babica. Ne verjamem, sem rekla, hči, ki je pogovor očitno že nekaj časa poslušala, pa je pripomnila, da je zadeva povsem logična. Semenska tekočina je polna beljakovin, kolagena, mineralov in še marsičesa, kar koristi koži. »Navsezadnje delajo najdražjo kozmetiko iz posteljic, pa se nihče ne čudi. Le čemu bi jih po porodu zavrgli, če pa imajo tako bogate in hranljive sestavine,« je rekla in potem vprašala, kaj dela moja fotka na hladilniku. A morda spet hujšam? Bravo, bravo!
Hujšam, ja, sem rekla. »In ker hujšam, je moja koža močno ogrožena. Suha bo, viseča, prav nič bleščeča. Zares bi potrebovala kakšno močno terapijo. Sperma? Zakaj pa ne? Pa še zastonj je,« sem duhovičila. Babica je rekla »fuj«, ampak meni je bila zamisel o zastonjkarski kozmetiki všeč. Le nekaj praktičnih problemov je še treba rešiti. Recimo to, kako spermo sploh ujameš. Nisem prepričana, da bi proizvajalci naravne kozmetike z razumevanjem sprejeli dejstvo, da prinašamo v posteljo piskrčke in skušamo v najbolj kritičnih trenutkih natočiti nekaj sredstva za pomlajevanje.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 6, 11. februar 2025.
