Prvega marca bi morala odpotovati v Grčijo. Nisva šla. Dopust je bil darilo. Najprej sem imela slabo vest, ker nisva šla, če pa bi, bi jo imela zdaj. 

Pa vendar. Če bomo v smrtni grozi čakali, da mine, bomo, četudi živi, po pandemiji napol mrtvi. In predvsem nesposobni za soočenje z razmerami, ki nikoli, ali pa vsaj zelo dolgo, ne bodo več take, kot so bile. 

Z zamikom sem si ogledala parodijo pesmi Game Over. Slakonja s prijatelji o virusu. Kot virus je zaokrožila po spletu. Zabavna, simpatična, celo poučna. A so se vseeno našli tisti, ki so bili zgroženi. Ljudje božji, razmere so tako resne, da brez veselja do življenja, brez humorja, smisla za samoironijo ne bomo preživeli. Ne pandemije ne časov po njej. Takrat za normalizacijo ne bo dovolj čakanje za štirimi stenami. 

Virusa ne podcenjujem. Po hiši in okoli nje zalezujem moža in pazim, česa vse se je dotaknil, si je umil roke, je odložil jopič v predsobi … Če bi nekdo vstopil v hišo, bi mislil, da imava destilarno. Ker takrat, ko sem dojela, da gre zares, nikjer ni bilo več nobenega zaščitnega sredstva, razkužilo sem naredila iz alkohola in kisa. Upam, da viruse pobije vsaj smrad, če jih že 90-odstotni alkohol ne bo. 

Za zdaj kar gre. Morda vsi ti hlapi tudi na naju vplivajo pomirjujoče.