Vida Žabot, nekdanja redovnica, pisateljica, pedagoginja, psihologinja, terapevtka in publicistka, Slovenka leta 1993:
Spremeni se lahko vse!
Vida trenutno sestavlja pripoved za »modno revijo« žensk, operiranih za rakom na prsih. »Prijateljica onkologinja (ona sama operirana) me je prosila, naj pospremim dogodek z razmišljanjem o čustvenih viharjih, neizogibnih spremembah in prerojeni ljubezni do življenja.« Njene misli zapolnjuje vse tisto, kar izbere kot primerno in koristno za boljše počutje ljudi, ki ji zaupajo svoje zgodbe, bolečine, in predvsem pristno iskanje mirnejše poti skozi vznemirljive dogodke planetarnih konfliktov. »Zato se ukvarjam z načini in možnostmi čim hitrejšega širjenja ozaveščenosti med ljudmi, ki se prebujajo iz 'urokov' neljubečega, naravi in vsem nam škodljivega delovanja tako imenovanih voditeljev financ in držav.«
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook, Instagram ali TikTok.
Na vprašanje, kam gre ta naš svet in o čem bi morali razmišljati, da bi se kaj spremenilo, odgovarja: »Naš planet sledi svoji razvojni spirali in mi kot njegovi stanovalci mu dolagamo kupe težav, z neodgovornim izkoriščanjem prvin in posledičnim onesnaževanjem. Še bolj pa ga zastrupljamo z negativnostjo svojih misli, čustev in namenov, ki pušča za sabo močno škodljiva energetska polja. Imamo možgane, ki ustvarjajo, in če premlevajo hudobne naklepe v prepričanju, da sta osebna moč in živost najbolje izraženi v razdraženi napadalnosti in uničevanju vsega, kar nam ni všeč in se nam zdi sovražno, je pravi čudež, da je pri vsem tem, kar smo nakovali skozi našo zgodovino, planet sploh še živ. Najbolj narobe je, da še naprej hranimo svoj ego in da se ne zavedamo, kdo v resnici smo. Da podcenjujemo svojo veličino in mogočne sposobnosti, ki jih imamo zato, da bi ustvarili svet, ki naj bi bil živo nasprotje tega, kar danes je. Kaj se lahko spremeni? Vse, če se vsaj določen del človeštva čimprej prebudi!«
Kateri se ji zdijo bistveni problemi naših generacij? Kaj opaža na svojem področju? »Kaj opažam? Da stiske ljudi največkrat nastajajo zaradi iskanja vzrokov za karkoli zunaj sebe. Mnogi se ne zavedajo usodne moči nekaterih življenjskih prepričanj, ki smo si jih zgradili ali so nam jih vcepili z vzgojo in kulturno-političnimi manipulacijami. Najhujša je nadvlada strahu, negotovosti in reaktivne jeze. To hromi in daje občutek nemoči. Svetovna laž! V sebi imamo spoznanja in tudi orodja za pot iz vsega tega. Samo prebuditi jih je treba, aktivirati svojo notranjo moč in stopiti v logiko 'nemogoče je mogoče'. Pridite na delavnico 23. oktobra popoldne v Maribor. Časopisna hiša Večer me je povabila, da v živo in na konkreten način pokažem (tudi z vajami in plesom), kako preprosto je preiti v nov način mišljenja. V njem se nam odpre višje obzorje bolj vedrega, radostnega pojmovanja najprej sebe, svojih resničnih potencialov, pa tudi način, kako preiti iz negotovosti v varno stopanje skozi vsakdanjost, z nasmehom in svojo notranjo močjo.«
Brigita Bukovec, atletinja, Slovenka leta 1996:
Lahko bi nam bilo zelo lepo!
Brigita, ki z družino sicer že sedem let živi v Švici, kjer njen partner Željko Pavlica dela pri UEFI, se je te dni mudila v Sloveniji – mlajšega sina je namreč pospremila na študij v Zagreb. Otroka sta odrasla in družinsko življenje se umirja, pravi. Vsi so se navadili na tamkajšnje življenje. »V Švici je vse urejeno, in če živiš po pravilih, boš imel mirno življenje,« pravi. Kljub temu pa se zelo rada vrača v Slovenijo in tudi v Švici, pravi, ne bodo ostali za vedno.
Kam gre ta svet in kaj počnemo narobe, smo jo vprašali. »V tem svetu je največji problem egoizem. Pomemben je samo denar in vsak gleda samo nase. Bolj kot to, kdo si, je pomembno, kaj imaš. Mislim, da smo kot družba kar malo zabredli. Na koncu pa vidiš, da je tisto, kar šteje, zdravje, zdravo okolje, družina, družba in dobri prijatelji. Seveda ne moremo živeti brez denarja, ni pa najpomembnejši. Denar ne osreči ljudi. Ko sem bila majhna, nismo imeli veliko, pa sem bila srečnejša, kot je danes mladina, ki ima vsega preveč.«
Kateri se ji zdijo bistveni problemi naših generacij? »V moji mladosti so imeli mladi veliko več delovnih, zdravih navad, kot jih imajo danes. Mladino danes je zasužnjila tehnologija, vendar brez nje več ne moremo. Velikokrat, ko sedim v kakšnem lokalu na kavici, opazujem ljudi, ki brskajo vsak po svojem telefonu, in premišljujem o tem. Sama redko pišem kratka sporočila, mejle, nimam družbenih omrežij, otroka se smejita mojemu poznavanju tehnologije. Odnose je mogoče negovati tudi drugače, še vedno sem v stiku z veliko ljudmi, s svojimi prijateljicami, z atletinjami … Kadar pridem v Slovenijo, se z večino srečam, tako da je včasih kar naporno,« se smeji. »Mislim, da je pri nas šport edini, ki združuje ljudi, vse drugo je prerivanje, prerekanje in nezdrava tekmovalnost.« Veliko sveta je prepotovala, pa ga ne bi zamenjala za Slovenijo. »Imamo vse pogoje, da bi nam lahko bilo zelo lepo!«
Objavljeno v reviji Jana, št. 41, 8. oktober 2024.
