V času poceni instantne globalne mode smo lahko le nostalgični ob misli na neke druge čase: pred desetletji smo imeli na naših tleh vrhunsko modo. Izjemni oblikovalci so vsako leto ustvarili po dve kolekciji kakovostnih in trajnih oblačil, šivale so jih marljive roke predanih šivilj, katerih delo je bilo cenjeno tudi v tujini, javnosti pa so jih predstavljali na sejmih in revijah. In Rok Lasan je bil ena ključnih oseb na tem modnem vrtiljaku. Če bi se rodil na drugi strani Atlantskega oceana, bi bilo njegovo razburljivo življenje zagotovo zlahka navdih za filmsko uspešnico: delal je z najbolj znanimi modnimi oblikovalci zlate dobe jugoslovanske tekstilne industrije, spoznal je številne svetovne predsednike, filmske igralce, pevce in druge zvezdnike tistega časa.
Njegovi starši so se v Ljubljano priselili iz Šibenika. Oče Stipe je bil inženir elektrotehnike, mama Slava pa se je posvečala Roku in njegovemu bratu Štefanu. Živeli so v Zeleni jami in starši so sinova spodbujali pri vsem, kar sta počela. Rok je bil že od malega drugačen od svojih vrstnikov. Medtem ko so si drugi želeli postati inženirji, piloti, zdravniki, je že zgodaj kazalo, da bo umetnik. Bil je nadarjen za recitiranje in nastopanje v gledališču. Skorajda bi postal Kekec v Galetovem filmu, a je bil na žalost že prevelik, iskali so manjšega fantka. Poleg nagnjenja do umetnosti, pa je bil postavni mladenič tudi podjeten, znašel se je in si znal zaslužiti denar. V gimnazijskih letih z inštruiranjem učencev, ki jim je šlo slabše v šoli, denar pa je nato zapravil za kavbojke in po meri narejene čevlje v Trstu. Pri osemnajstih pa so ga opazili in študenta elektrotehnike (za to se je odločil, ker ga je hkrati veselilo več stvari) zaradi njegove skladne postave in samozavesti, ki jo je dobil na gledaliških deskah, povabili med manekene.
Zvezdniški časi
Na prvi modni reviji je nastopil leta 1970 na Gorenjskem velesejmu v Kranju, ki je bil takrat eden največjih sejmov. Čeprav je imel kar precejšnjo odrsko kilometrino, ga je kljub temu zvijalo od treme, ki se je še dolgo ni otresel. Bila je tista pozitivna trema, ki žene človeka naprej in izgine, ko stopi na oder. Od tedaj dalje se je njegova kariera bliskovito razvijala: delal je v okviru Centra za sodobno oblačenje, po opravljenem tečaju za manekene so ga začeli vabiti na sejme mode in modne revije po vsej nekdanji Jugoslaviji, ti so bili prava kovačnica modnih smernic in ustvarjalnosti. V tedanji (socialistični) Jugoslaviji so imeli modne oblikovalce, ki so se zlahka kosali z vsemi svetovnimi, veliko se je vlagalo v razvoj in nove modele, zato so bili tudi modni sejmi pravi spektakli, ki bi se zlahka merili z velikimi koncerti. Sejmi mode so trajali po teden ali več, na vsakem pa so najboljši manekeni delali za tri ali štiri tekstilna podjetja, na dan pa so bile za vsako podjetje po tri modne revije. In Rok je bil eden najboljših. Na dan je moral nastopiti tudi na petnajstih modnih revijah, včasih celo ob desetih zvečer ali opolnoči. Pripravljali so tudi modno-glasbene spektakle, turneje, s katerimi so prekrižarili celotno Jugoslavijo in nastopali skupaj s skupinami, kot so Bijelo dugme, Srebrna krila in druge. V katero koli mesto so prišli, so jih nastanili v najboljše hotele in z njimi ravnali kakor z zvezdniki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
