»Bojim se, da se njegovo življenje izteka,« je rekla novinarjem. »Za Navalnega je prepozno, za Juliana še ni.« Ali pač?
Zadnjih pet let, vse od leta 2019, odkar je Julian Assange v enem najhujših, najbolj razvpitih britanskih zaporov, Belmarsh, kamor zapirajo najhujše zločince, gre z njegovim zdravjem, tako telesnim kot mentalnim, vztrajno navzdol. Njen mož propada pred njenimi očmi. Večino dneva preživi v samici. Slišita se vsak dan, včasih tudi po večkrat, a klici so omejeni na deset minut. Obiski, načelno od enkrat do dvakrat na teden, so povsem odvisni od dobre volje zaporniške oblasti. Še pred zaporom je Julian sedem let preživel v ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Uradno ni bil ujetnik, v resnici pa je seveda bil, kajti čeprav je bil v prostorih veleposlaništva prostovoljno, so zunaj, le korak od vrat, nanj prežale britanska policija in ameriške tajne službe. Ko so mu Ekvadorci odrekli gostoljubje, je ponj prišla britanska policija. Skupaj dvanajst let je že tako ali drugače ujetnik, zaprt med štiri stene.
Zdaj je zelo verjetno, da bo padel v roke Američanom, ki mu hočejo soditi po več kot sto let starem zakonu. Preti mu 175 let zapora. Toliko seveda ne bo dobil, zagotovo pa bo za rešetkami do konca življenja. Vlada Joeja Bidna se noče omehčati in opustiti pregona, če znova pride na oblast Trump, bo najverjetneje še slabše. Papež Frančišek, ki je lani sprejel Julianovo družino in mu napisal pismo tolažbe, bi rad pomagal, pa ne more. Prav tako ne zaležejo prošnje avstralskega – Assange je avstralski državljan – ali nemškega predsednika vlade, ZDA zahtevajo svoj funt mesa pa konec. Izčrpana so že vsa pravna sredstva, ostaja le še zadnje bledo upanje, Evropsko sodišče za človekove pravice, ki bi lahko vsaj začasno, do svoje razsodbe, ustavilo izročitev ZDA. Stella Assange se zaveda, da bi izročitev pomenila konec Julianovega življenja: še preden ga bo ubil zapor, se bo najbrž sam.
23. marca bosta praznovala drugo obletnico poroke. Čeprav »praznovala« najbrž ni pravi izraz.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
