Ste vedeli, da je samo majhen odstotek ljudi na Zemlji, ki so pripravljeni narediti spremembo v življenju, če jih življenje ne porine v kot? Saša je bila dolga leta močna ženska, direktorica ameriškega podjetja. Garala je cele dneve in dobro služila. Dela pa v zadnjih letih ni več marala, a je to »nevšečno misel« potiskala nekam stran, dokler ni z vso silo butnila na plan. Saša je pregorela in se šla zacelit v psihiatrično bolnišnico. Tam je spoznala, kaj vse je delala narobe, obrnila nov list v življenju in zaživela drugače. O tem ste lahko pred leti brali tudi v naši reviji, a Saša, ki jo vse več ljudi prepoznava po njeni blagovni znamki Kura ki fura, ima tudi strašansko dober smisel za humor. Življenje, ki ga je več kot 50 let jemala tako zelo zares, se grizla, sekirala in trpela, če ni šlo kaj po načrtih, je začela jemati bolj za hec. Tako so nastale njene kure in požele nepričakovano veliko pozornosti. Ko človek deluje brez nuje in se »moram« spremeni v »želim«, sanje pa se začnejo lahkotno uresničevati, človek ve, da je na pravi poti. Kako je uspelo njej, nam je Saša zaupala z odprtim srcem.
Srečala sem jo pet minut pred polnočjo na silvestrovo v tržaški marini, kjer sta z možem čakala novo leto. Tako vidna je bila s tisto svojo živo rumeno kapo in očali s posebnimi okvirji ter neko otroško radovednostjo, s katero si me je ogledovala, da je pritegnila mojo pozornost bolj kot ognjemet nad tržaškim zalivom. Naslednji dan me je poiskala na FB, povedala, da je »kurakifura«, ki jo redno spremljam na družbenih omrežjih. Njene »kurje izjave«, ki jih je zapisovala pred pravljično pobarvane kokoške, so ne samo ženskemu svetu, ampak tudi moškemu, togost ustnic mehčale v nasmehe. Tudi tisti večer je imela na sebi velikansko broško kure, pod katero je pisalo boli me kura.c.
Najkakovostneje preživeti čas doslej sem prebila v norišnici
Kaj dobrega ji je prinesla izkušnja pogleda vase v »norišnici«, kot psihiatrični bolnišnici pravi sama? »Predvsem sem ugotovila, kaj pomeni prosti čas in da je početi nič najbolj produktivna stvar, ki jo lahko naredim zase.«Visoko izobražena ženska na vodilnem direktorskem položaju se je skurila. Ni izgubila le vseh dlak na telesu, ampak tudi sebe. Prišli so dnevi, ko ji je postalo slabo ob misli, da mora v službo. Urgenca je bila redno na programu, dokler ni šla na bolniško in se nikoli več vrnila na staro delovno mesto.«
2010. je bila točka preloma
»Štirikrat sem bila na urgenci. Rekli so mi, da je stres, jaz sem pa kar trdila, da ni. Pa nisem mogla več spati, misli nisem znala odklopiti. Zdelo se mi je, da sem zdrava, hiperaktivna pač, ampak taka pač sem. To ni stres, sem trdila, ampak zdravnica me je kljub vsemu dala na bolniško.«
Ko je bolniška potekla, se ji je zdelo, da si je odpočila, toda ob misli na službo se ji je stanje takoj poslabšalo. Z zdravnico sta prišli do sklepa, da bi zdravljenje nadaljevala v psihiatrični bolnišnici. Šla je, vendar se ni želela zdraviti z zdravili. Tri mesece je tam prebila z veliko pomočjo terapevtskih sredstev, kot so risanje, psihodrama, ples, pogovori s psihiatrom, kliničnim psihologom in drugim osebjem, vse to ji je pomagalo, da je spregledala. Ta odločitev se je izkazala za najboljšo v življenju. Na tej poti se je spet spomnila, kaj si želi. In to je bilo v prvi vrsti risanje. Na seznamu, ki ga je sestavila, je bilo še mnogo drugih reči, kaj vse je moralo nanjo počakati v življenju, a odločitev za študij oblikovanja je njeno življenje postavila na glavo. Tako se je pri petdesetih izredno vpisala na fakulteto in jo po treh letih zaključila z desetko. Nakar so prišle kure.
Kure za zadnji izpit: začelo se je iz štosa
Pridna študentka pri petdesetih, ki je pri izpitih prehitevala pol mlajše sošolce, je bila zelo ambiciozna in željna novih znanj. Šla se je preizkusit tudi v njej ljubo Italijo, v Rimini, in tam se je tako dobro počutila, da ji je po goli glavi spet začel rasti puhec. Vzela ga je kot dober znak, sicer pa zdaj, ko je njena glava spet gola, pove, da ne pogreša prav nobenih dlak, razen tistih v nosu. Ko jih nimaš, pove, se šele zaveš njihove funkcije. Zdaj kar naprej smrka in ji teče iz nosu, kar sicer dlačice preprečijo.
No, pa nazaj v Italijo, ki jo ima rada še iz časov svoje mladosti, a je pozabila, kako zelo svobodna se je počutila vedno, ko je prečkala mejo. In ta občutek je spet ulovila. Za zadnjo izpitno nalogo je ustvarila koledar. Kuredar, pravzaprav. Vsak mesec je ponazorila z ilustrirano kuro in lepo mislijo, kot to počno misice. Ena kura nam je želela mir, druga lepoto, tretja zdravje, zadnja pa nič od tega. Zadnjo pa je bolel k… Ideja je bila tako odmevna, da je pristala na razstavi, za novo leto pri mnogih Sašinih prijateljih, in ti so jo tako vzljubili, da so Kuredarje naročili še za svoje bližnje, in tako je kura rasla ... Zdaj ni samo na koledarjih, ampak tudi na broškah, pa kuhinjskih krpah, majicah. Skoznjo se Saša izraža. Na kuhinjskih krpah je med drugim napisala: »Zelo dobro kuham, ampak predvsem trmo in mulo.« Ali pa: »Jajčka znam obdelati na različne načine.«
»So mi rekli, kaj se dajem v nič, ker se izražam skozi kuro, ampak kot bi rekla moja kura, boli me kura.c, kaj pravijo. Jaz uživam v ilustriranju kur. Idej mi ne zmanjka. Čutim se živa. Aja, imam tudi parkirno kuro … Kura je moj velik navdih.« Saši ne zmanjka dela, ampak ta reč je tista prava, zato je ne utruja. Simptomi so se pomirili. Po kurah so prišli na vrsto še drugi cilji, ki jih je Saša sestavila v »norišnici«. Seznam je kar dolg, ampak tudi kljukic je vse več.
Celoten klepet si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 31. 01. 2023.
