Zakaj se niste tako kot vaša družina tudi vi izselili v tujino, ga vprašam. Rad imam svojo domovino, pravi. Rad imam naše ljudi. In če bi odšel, bi bilo videti, kot da priznavam krivdo. Seveda je imel številne ponudbe iz tujine, vrhunski kirurg je bil. Zlahka bi odšel. A je ostal. Trideset let.
Med pogovorom se včasih zasmeje. A to je bridek smeh.
Zakaj je pacient tožil vas, in ne bolnišnice?
To morate pa bolnišnico vprašati.
Se do vas niso obnašali tako, kot bi se morali?
(odkima)
Možganski posegi so tvegane operacije, zakaj vas toži, če se je ponesrečilo?
Saj se ni nič ponesrečilo. Operacija je snemana in sem zdaj tudi ESČP poslal ta posnetek. Z operacijo ni bilo nič narobe, pozneje je prišlo do zapleta. Ponoči po operaciji.
In pacient trdi, da je za ta zaplet kriv operater?
Da, in so mene najprej obtožili, potem pa še obsodili.
Bi danes naredili kaj drugače – ne pri operaciji, temveč potem, recimo ko se niste šli branit v Izrael na sodišče, ali ko niste pooblastili novega izraelskega odvetnika, potem ko ste prejšnjemu odvzeli pooblastilo … Bi danes ravnali drugače?
Verjetno bi ravnal enako. Samo tistega sodnega spisa ne bi prevzel, ker so me v Izrael poklicali z zvijačo, češ da naj bi pomagal kolegu. Na koncu dneva mi je kirurg rekel, zgoraj v moji pisarni te čaka pošta. Mislil sem, da je kakšna knjiga o Izraelu ali kaj podobnega. Ko sem videl, kaj je, je bila moja prva misel, da moram čim prej iz države, sicer bi me najbrž tam zadržali. Moral bi vse pustiti in oditi, potem mi ne bi »vročili« spisa in mi tudi ne bi mogli tam soditi.
Operirali ste ga v Sloveniji, vi ste Slovenec, zakaj ni tožbe vložil v Sloveniji? Izrael s tem nima nič.
To je vse res. V Sloveniji bi moral tožiti UKC Ljubljana. Nato, če bi bilo kaj narobe, pa bi lahko UKC tožil mene. Od samega začetka je šlo vse narobe.
Kako bo šlo naprej po sodbi ESČP?
Ne vem, to ureja moj odvetnik. Ves čas sem živel na minimalni vsoti, ker so mi z računa vse sproti pobrali. Še bolj zanimivo je to, da komaj je pokojnina ali kaj drugega prišlo na račun, sem moral državi plačati davek na to, kar so mi vzeli. To je neverjetno. Vse je šlo narobe. Vse, vse, vse.
Od te operacije je minilo trideset let. Tri desetletja živite s tem. Kako je tako dolgo nositi tako breme?
Težko. Težko, ker se tega seveda ne da povrniti. Vzeli so mi leta življenja. Škoda je bila narejena meni, še bolj pa družini. Otroci so morali puberteto preživeti brez očeta, ker jih je žena odpeljala v tujino k svoji družini. Tukaj ni bilo mogoče živeti. Prihajali so iz šole domov in so me spraševali, kdaj bom šel v zapor. Zakaj? Zato, ker so to slišali od sošolcev, potem ko so ti doma slišali, češ, tega bodo zaprli. In so morali oditi.
In so še zmeraj v tujini?
Seveda, kje pa? Izgubili so stik z domovino, jezikom, kulturo …
Kako ste zdržali trideset let?
Tega se ne da povedati. Zares mi ni bilo lahko. To, da te mučijo, da te napadajo, ves čas obtožujejo, to je pač človeška lastnost, ki se pojavi v takih okoliščinah. Najbolj me je motilo sovraštvo in pomanjkanje vsaj minimalnega sočutja, ki gre vsakomur.
Čigavo sovraštvo?
Od nekaterih ljudi. Predvsem pa od sodišča, ki je pozabilo na Haaško konvencijo, na obligacijsko pravo in na koncu tudi na ustavo.
Kaj pa kolegi? Ste imeli v okolici kaj podpore?
Vsi so rekli, da so z mano, ampak nobeden ni nič naredil.
Kaj bi pa sploh lahko naredili?
Fakulteta, bolnišnica, Zdravniško društvo, SAZU … vsi so menili, da se mi godi krivica, vendar verjetno niso mogli ničesar narediti, ne vem. Povešali so poglede, verjetno so si mislili, da je dobro, da se to ni zgodilo njim. Tega res ne bi nikomur privoščil. Nikomur!
Začneš dvomiti o minimalni humanosti, morda v minimalno zaščito, ki bi jo človek moral imeti, predvsem na sodišču.
Več v reviji Jana, št. 45, 7.11.2022
