Da postajajo naši hišni ljubljenci problematični ali celo nevarni, smo največkrat krivi sami, ker jim že v zgodnji mladosti ne postavljamo mej in jim zaradi njihove prikupnosti kar naprej popuščamo, dokler nam ne zrastejo čez glavo in jih ne moremo več obvladati. Zato Alenka Klemenčič Holynski, naša prva inštruktorica za prevzgojo nevarnih psov, pravi, da na prevzgojo pride človek, ne pes. Ko lastnik spremeni svoje vedenje, mu pes sledi. Ugrizi psov z dramatičnimi izidi v zadnjem času pa so se zgodili predvsem zato, ker so si ljudje izbrali pse, ki že genetsko niso primerni za hišne ljubljenčke, saj so jih ustvarili za povsem druge namene.

Kaj spodbudi pse, da človeka tako poškodujejo, da so rane lahko usodne?

Splet različnih okoliščin. Ne vem natančno, kaj je je zgodilo v zadnjem, črnomeljskem primeru (ko so psi tako poškodovali 71-letno gospo, da je v bolnišnici umrla, op.a.), ker ni bilo nikogar zraven. Bi pa rekla, da je po vsej verjetnosti začel samec, ki je po pripovedovanju lastnika zavetišča, kjer je zdaj ta kuža, precej dominanten. Ko enkrat tak pes v tropu začne, se mu drugi pridružijo. Temu rečemo krdelni nagon in se lahko zgodi vsakomur, ki ima doma več psov, česar pa se ne zavedamo. Še tako pridni, nežni, lepo vzgojeni psi lahko v krdelu, ko nastane sprožilni dogodek, nastopijo skupaj. Kar ne pomeni, da se to vedno dogaja, lahko pa se zgodi.

Ali je take pse še mogoče prevzgojiti?

Po prvem smrtnem primeru pri nas so spremenili zakon, zato da je posledica jasna in da se nikomur v državi ne bi bilo treba postavljati v vlogo boga in odločati, kaj storiti s temi psi. Pse, ki povzročijo hudo telesno poškodbo ali smrt, je treba evtanazirati, tu ni razpravljanja.

Bili ste naša prva pasja inštruktorica za prevzgojo nevarnih psov. Zakaj ste se sploh začeli ukvarjati s tem?

Od lanskega poletja smo takšni inštruktorji v Sloveniji trije, kar me zelo veseli. Jaz pa sem do te vloge prišla s pomočjo lastne izkušnje s psom, ki je bil agresiven do drugih psov. Tega psa smo našli zavezanega pri obvoznici, nekdo ga je zavrgel. Začeli smo ga hraniti in iskati lastnika, ki ga ni bilo. Prve tri mesece, dokler ni ugotovil, da je pri nas doma, je bil najbolj zlat pes na tem svetu. Potem pa se je začelo! Z njim sem šla v pasjo šolo, kjer sem naletela na gospoda, ki si je vzel čas in se potrudil, morda je v meni tudi prepoznal potencial, da mi je predal svoje znanje, kajti kmalu potem sem postala inštruktorica. Ko sem videla razpis za inštruktorja za prevzgojo psov, sem napisala program, pač to, kar delam s svojimi tečajniki, in kakor kaže, je bil skoraj deset let tako dober, da sem bila edina v Sloveniji. Moj cilj prevzgoje nevarnega psa je, da se pes vrne v okolje, kjer živi. Ko končamo prevzgojo, lahko gre brez nevarnosti na sprehod tam, kjer živimo, ne izogibamo se več niti ljudi niti psov.

Program je torej plod vaših izkušenj?

Da, mojih izkušenj dela s psi in z ljudmi. Pri prevzgoji psov je vedno treba delati s človekom, z njim je treba urediti pasje probleme v njegovi glavi. Ni sprejemljivo, da pes grize, renči, skače – psi imajo dostikrat težave zaradi ljudi, ki jim je všeč, da je njihov pes močan, agresiven, nastopač, v psu imajo vse, kar oni niso. S takimi ljudmi je najteže delati, ker so s psom dobili, kar so si vedno želeli, in jim to jemljem. Zato pravim, da pride na prevzgojo človek in ne pes. Ko človek spremeni svoje vedenje, mu pes sledi in spremeni obnašanje. Ko ti postane nesprejemljivo, da tvoj pes skače v druge pse, boš naredil vse, da se to ne bo dogajalo. Nenehno se izobražujem na področju dela z ljudmi in sicer, kako priti blizu različnim generacijam in jih spodbuditi k razmišljanju, spreminjanju. Opravila sem menedžment vseživljenjskega izobraževanja, zraven pa seveda vpletam še znanje o psih in alternativi, nekateri psi so pravzaprav psihično poškodovani zaradi takih ali drugačnih zlorab. Takim psom ne moreš pomagati samo s poslušnostjo.

Kako je prevzgoja vašega psa spremenila vas?

Spremenil me je predvsem v pogledu na pse – spoznala sem, da ti pes ni na moč hvaležen, ker si ga rešil. Pes je še vedno pes. Ne glede na to, kaj mu daš, šteje samo, česa mu ne daš v smislu prepovedi, postavljanja mej. Ne glede na to, koliko ga imaš rad, bo pes naredil tisto, za kar se bo odločil, če ga ne vzgojimo pravilno. Ta pes me je naučil, da življenje s psom ni pravljica. Da prideš do takega Jakoba, kakršnega vidimo v filmu Sreča na vrvici, je veliko garanja.

To je lahko nevarno delo. Neki pes vas je menda pred kratkim precej ugriznil?

Malim ugrizom pravim poškodba pri delu in jih niti ne štejem. Ta zadnji ugriz je bil pa kar grd in se je zgodil v prvi minuti našega srečanja! Težava Slovencev je, da ne priznamo, da imamo težave, vedno nas skrbi, kaj bodo rekli drugi, če se bo denimo razvedelo, da je naš pes ugriznil. Pozneje smo namreč ugotovili, da je ta pes že grizel, pa tega niso povedali. Zaradi neumne neodgovornosti ali zatiskanja oči tako spravimo še koga v nevarnost. Te poškodbe bi bile lahko zelo hude, če bi bila otrok ali če bi ugriznil nekoga, ki psov ne pozna dobro. Pes je grizel iz strahu, ugrizi v paniki pa so najhujši. Samozavesten pes bo pač ugriznil in držal; pes, ki grize v paniki, pa bo trgal in trgal. Tu je bil lastnik popolnoma neodgovoren – psa je imel na dolgem povodcu, čeprav je vedel, da grize.

Tega psa potem seveda niste prevzgajali?

Ne, ker so lastniki prišli po mnenje, ali je prevzgoja sploh smiselna. Potem ko se je to zgodilo, so se odločili, da ne gre v prevzgojo.

Kako premagate strah? Verjetno ga ne smete niti pokazati?

Spoštujem vsakega psa ne glede na to, kako velik je. Spoštujem tudi vsakega človeka ne glede na to, kako veliko ali majhno težavo ima s tem psom. Ko si pridobiš zaupanje človeka, ti začne zaupati tudi pes. Dokler pa lastnik dvomi o tebi, to prenaša na svojega psa. Pes in človek sta namreč povezana z energijsko vezjo, drug drugega bereta, zato je pomembno, da sta oba umirjena. K psu pristopam počasi, da me spozna in vidi, da mu nič nočem. Tako ali tako pa dela s psom njegov lastnik, ki mora poskrbeti tudi za svojo varnost, ko psa spravi iz območja ugodja. Dokler dela tisto, kar pes hoče, se mu ne bo zgodilo nič, v trenutku, ko hoče, da pes naredi, kar mi hočemo, on pa noče, bo ugriznil. Tu pridejo v ospredje izkušnje, branje pasje govorice, navsezadnje tudi pripravljenost lastnika, da se upa soočiti z lastnim psom. Oba moram pripraviti k sodelovanju, da lahko odpravimo težavo.

Ob katerih psih vam srce vseeno malo vztrepeta?

Ne glede na to, kakšen je pes, je še vedno z lastnikom. Kar pomeni, da če ga je lastnik sposoben pripeljati do mene, ga že ima tako pod nadzorom, da se meni ne more nič takega zgoditi. Zelo previdna sem pri psih, ki so izredno prestrašeni, in pa pri psih, ki jih lastniki fizično ne zadržijo. Psi, ki so zrasli čez lastnika in jih lastnik ne zadrži, so nevarni zanj in za okolico. Tu pa se postavlja vprašanje, ali je mogoče vse pse prevzgojiti.

Kako prepoznamo problematičnega oziroma nevarnega psa?

Vprašanje je, kaj je problematično in kaj nevarno. Po definiciji je nevaren pes tisti, ki kaže znake agresivnega vedenja oziroma je ugriznil človeka ali žival. Nevaren je vsak pes, ki ga lastnik ne more fizično in psihično nadzorovati. Pes, ki nenehno vleče, se zaganja v druge pse, bo nekoč ugriznil. Problematičen je pa vsak pes, ki svojemu lastniku in ljudem v okolici jemlje kakovost njihovega življenja, denimo, da jim ne pusti na kavč. Meja je zelo tanka – vsak problematični pes lahko hitro postane nevaren.

Nekje ste rekli, da nevarne pasme ne obstajajo, da je vzrok agresije skoraj vedno napačna vzgoja.

Nekatere pasme psov so bile ustvarjene za nalogo – nekatere za obrambo, druge za varovanje, tretje tudi za boje z divjimi živalmi. Obstajajo pasme, ki so gensko nagnjene k temu, da ne bodo prenašale drugih psov, da bodo zelo teritorialne. Težava je, da so prav te pasme v zadnjem času postale modne in so pravzaprav največkrat udeležene v tragičnih dogodkih, o katerih večkrat slišimo.

Preden se odločimo za psa, se je torej pametno pozanimati, kakšen bi najbolj koristil našemu značaju, zmožnostim?

Izbrati si moramo psa, ki pristaja našemu značaju. Nekateri psi so energični, vzdržljivi, brezkompromisni – vprašajmo se, ali takšen pes sodi v okolje, kjer živimo, v naš življenjski slog. Mlad človek bo vesel aktivnega psa, ki potrebuje ogromno gibanja, čez nekaj let pa se bo poročil in imel otroke. Takrat še zase ne bo imel časa, kaj šele za psa! Ko se odločamo za psa, moramo gledati v prihodnost. Vprašanje je tudi, koliko star človek si še lahko privošči to žival. Imela sem primer starejšega gospoda, ki je prišel s psom v prevzgojo. Imela sva zelo veliko dela, da sva prevzgojo izpeljala. Imela sem primer, ko je bil pes agresiven samo zraven lastnice, ki je imela psihične težave in jo je pes branil. Zato je tudi vprašanje, ali smo psihično sposobni imeti takega psa. Nov trend je, da če se psov bojiš, si kupiš psa. In taki ljudje si ne kupijo majhnega psa, ampak večjega, zato da jih bo branil pred drugimi psi. Če kupiš psa zato, da te bo branil, pomeni, da ti bo to všeč, da boš potenciral to lastnost. To pa je samo še korak do tragedije.

Kakšne napake delamo, da vzgojimo problematičnega psa?

Ko ljudje pridejo s psi v šolo, vprašajo: kje sem ga polomil, da imam takega psa, kaj sem naredil narobe? Ah, samo zaljubili smo se vanj v tistem prvem trenutku, ko smo ga dobili, zato mu popuščamo! Ne postavljamo mu mej, ne zavedamo se, da imamo težavo, in ga zagovarjamo.

Za katere pse je zakonsko določena prevzgoja?

Za tiste, ki so drugič ugriznili in so jih prijavili. Treba je povedati, da ljudje psa dostikrat ne prijavijo. Po mojih izkušnjah pes od petkrat do šestkrat ugrizne, preden ga prijavijo. Imela sem psa, ki je enaindvajsetkrat ugriznil, pa niso prijavili niti enega ugriza. Sistem pri nas v tem primeru ni dober.

Po uradni zahtevi za prevzgojo, ki jo izda Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ste od 47 prevzgojili kar 45 psov. Lahko poveste kakšen zanimiv primer?

Največ psov, ki pridejo na prevzgojo, je starejših od pet let. To so pač psi, ki niso naredili velike škode, le lastniku je treba dopovedati, da morajo včasih reči ne. Vse te zgodbe se me vedno dotaknejo, ker spreminjajo ljudi na bolje. Izboljša se kakovost njihovega življenja. Vedno se med nami stkejo prijateljske vezi. Ko ljudje začnejo zaupati, vse skupaj steče. Pri prej omenjenem starejšem gospodu je bilo recimo težko, ker mu pes pomeni vse v življenju, zanj živi. Verjamem, da je bilo gospodu težko postaviti meje. Ko je pes drugič ugriznil, je bila res smola. Od prvega ugriza mu je gospod namreč vedno natikal nagobčnik. Nekoč pa sta bila v gozdu in ga je pes prosil za palčko, zato mu je snel nagobčnik in se igral z njim. V določenem trenutku pa se je med gospodom in psom znašel tekač, ki je pritekel iz gozda, in pes ga je ugriznil, ker se je ustrašil za svojega lastnika. Prevzgojo sva uspešno končala, tako da upam, da bosta še dolgo uživala skupaj.

Lahko omenite tudi težke zgodbe?

Zgodbe, ki se slabo končajo, največkrat ne pridejo v javnost. Spomnim se denimo gospe, ki je prišla k meni naravnost z urgence po mnenje, ali bi morala psa uspavati ali ne, pogrizel jo je namreč po obeh rokah. Posvojila ga je prek nekega društva in pes je že od začetka renčal nanjo. Nazadnje si ni več upala odpreti niti kletke, v kateri je bil. Odločitev je bila jasna. Pred kratkim je kuža, ki so ga posvojili iz nekdanjih jugoslovanskih republik, pogrizel oba otroka, ko sta se mu samo približala. Več kot dva meseca je bil v kletki z nagobčnikom, ker se je naučil odpirati kletko. Pse iz republik nekdanje Jugoslavije dostikrat posvajajo ljudje, ki niti sami nimajo urejenega življenja in si s to dobrodelnostjo »izboljšujejo« kakovost svojega življenja. Pes svoje travme namreč pokaže z nekajmesečnim zamikom.

Kako se odzvati na prošnje otrok, ki si želijo psa?

Prvi pogoj je, da si tudi starši želijo psa in so zanj tudi pripravljeni skrbeti. Otrok bo kužka samo vodil na sprehod. Je pa res, da je kuža odličen pripomoček za učenje odgovornosti.

CITAT: »Obstajajo pasme, ki so gensko nagnjene k temu, da ne bodo prenašale drugih psov, da bodo zelo teritorialne. Težava je, da so prav te pasme v zadnjem času postale modne in so pravzaprav največkrat udeležene v tragičnih dogodkih, o katerih večkrat slišimo.«

»Imela sem psa, ki je enaindvajsetkrat ugriznil, pa niso prijavili niti enega ugriza. Sistem pri nas v takih primerih ni dober.«