Večkrat se zgodi, da pomembne domače strokovnjake in njihove sposobnosti bolje spoznamo šele takrat, ko nas nanje opozorijo iz tujine. Običajno jih poleg znanja in izkušenj odlikuje tudi skromnost, zato si ne prizadevajo, da bi javnost izvedela kaj o njihovem delu. Ena takšnih je Mercedes Lovrečič, zdravnica, specialistka psihiatrije in magistra medicinskih znanosti. Ukvarja se z odvisniki od heroina in drugih prepovedanih drog. Domača javnost jo je bolje spoznala šele pred kratkim, ko je prejela ugledno mednarodno priznanje ameriškega združenja za zdravljenje opioidne odvisnosti.

Mercedes Lovrečič, poznavalka odvisnosti

Lovrečičeva pravi, da je bila zanjo nagrada presenečenje. »Ko sem prvič prebrala obvestilo, sem si rekla, da je prišlo do pomote, zato jim prvi dan sploh nisem odgovorila. Najprej sem morala nekoliko počakati, šele čez nekaj časa sem dojela, kaj se je zgodilo,« pove in se prisrčno nasmeji.

Ko govori o svojem delu, deluje skoraj strogo in resno, v sproščenem pogovoru pa se kar naprej smeji.
Doma je iz Kopra, v Ljubljano je prišla v službo leta 2002, ko so jo prosili, da postane nacionalna strokovnjakinja na področju problematike drog in sodeluje z Evropsko agencijo za droge. Vzela si je čas za premislek in ponudbo sprejela, vendar je bil njen pogoj, da obdrži delo v zdravstvenem domu v Izoli, kjer ima dvakrat na teden ordinacijo za odvisnike.
»Prostega časa imam malo, pa še tistega porabim za študij. Če se mi zgodi, da sem v dvomih glede določene stvari, začnem brskati po literaturi, ugotavljam in primerjam podobne primere ter poskušam primerjati svoje rezultate. Če tega ne bi počela, bi bila verjetno neprestano v stresu, saj ne bi vedela, kako pomagati,« pojasni Lovrečičeva.
Žalostne in pretresljive zgodbe odvisnikov
Pri delu z odvisniki srečaš veliko ljudi in zgodb, ki se te tudi osebno dotaknejo. »Tudi zdravniki nismo odporni proti temu. Veliko je pretresljivih zgodb. Morda so med njimi najbolj žalostne tiste, ko sta oba starša odvisnika, njuni otroci so prikrajšani za otroštvo in ponavadi skrbijo za starše, namesto nasprotno. Pogosto se zgodi, da so otroci priče vbrizgavanju droge. Včasih so tudi edini, ki lahko starše rešijo pred zastrupitvijo, prevelikim odmerkom in poskusom samomora. To so travmatične izkušnje, ki jih otroci nosijo s sabo do konca življenja. Najhuje pa je takrat, kadar se otroci počutijo krive za to, kar se je zgodilo. Pogosto se obtožujejo, da niso pomagali ali jim ni uspelo preprečiti posledic.«
Lovrečičeva je pri delu srečala tudi primere, ko so starši privedli otroka do tega, da je začel jemati heroin. »Takšni primeri so sicer ekstremni, a jih poznamo. Starši, ki so odvisni od heroina, včasih zaradi nevednosti, včasih pa zaradi nepotrpežljivosti, otroku dajo heroin.«
Pozitivne so, po besedah zdravnice, zgodbe ljudi s hudimi težavami, ki jim na videz skoraj ni več mogoče pomagati in jim lahko le lajša simptome, potem se stvari nekako obrnejo in celo nadaljujejo študij, so uspešni ali zaživijo na novo. »To mi daje zagon. Če bi bile zgodbe le negativne, ne bi videla motiva za to, kar počnem.«
Odvisnost in duševne težave
Lovrečičeva se je že med študijem medicine in specializacijo v tujini srečala tudi s takšnimi, ki imajo poleg odvisnosti od heroina tudi druge psihične težave. V Pisi je delala na psihiatrični kliniki, kjer so imeli eksperimentalni center za dvojne diagnoze. Od takrat deluje na tem področju, povezuje se z institucijami za komorbidnost, torej odvisnost od heroina in pridružene duševne motnje.
Raziskave dokazujejo, da je med odvisniki od heroina, ki poiščejo zdravniško pomoč, do 90 odstotkov takšnih, ki imajo duševne težave. Najpogostejše so motnje razpoloženja, tesnoba in depresija. Zelo pogosta je tudi bipolarna motnja, pri kateri se izmenjujeta obdobji manije in depresije.
»Obstajajo različne metode za zdravljenje odvisnosti s pridruženimi psihičnimi motnjami. Pri najbolj razširjenem modelu zaporednega zdravljenja se najprej zdravi bolj izraženo motnjo, nato še drugo. Jaz zagovarjam model sočasnega zdravljenja. Ko ugotovimo odvisnost in duševno motnjo, hkrati zdravimo in delamo na dveh področjih. Kot najučinkovitejša se je pokazala kombinacija zdravil in psihoterapije,« pojasni Lovrečičeva.
Predstava o narkomanih se je spremenila
»Mit o džankijih, ki je obstajal nekoč, ne velja več. Veliko ljudi, ki so odvisni od heroina, je še kar socialno prilagojenih,« pojasni Lovrečičeva. Pogosto živijo v dveh svetovih hkrati. V obdobjih, ko so v boljši koži, delujejo brez večjih težav, ko zapadejo v fazo jemanja heroina, pa se pojavi katastrofa in ljudje lahko končajo na ulici.
Odvisniki, ki bi jih prepoznali na ulici, so danes v manjšini. Zelo velika je tako imenovana skupina stabilnih odvisnikov, ki lahko drogo uživajo trideset let ali več, vendar tega nihče v njihovem okolju ne ugotovi. Primeri so sicer redki, saj je narava uživanja heroina takšna, da telo zahteva vedno večji odmerek.
V manjši skupini so tako imenovani samotarji, ki jemljejo droge predvsem za lajšanje duševnih težav.
Droga je že na vsakem koraku
Danes je droga dosegljiva tako rekoč na vsakem koraku, ni tako draga kot nekoč, tudi sintetične droge so privlačne. Nevarnost torej preži za vsakim vogalom. Najbolj izpostavljeni so prav mladostniki, ki doživljajo prve neuspehe in krize. Takrat so najbolj ranljivi, pri njih je možnost tveganja, da bodo pozneje postali odvisniki, največja.
Prav zato je zelo pomembno, da ne le družina, pač pa tudi šolsko okolje in družba omogočajo tiste preventivne dejavnosti, ki so učinkovite. Z njimi lahko mladostnike naučimo socialnih veščin in prepoznavanja, kaj je zanje negativno ali pozitivno. »To smo odrasli dolžni mladostnikom omogočiti z zgledom, stališči ali potrpežljivostjo in s poznavanjem težav. Razvijati je treba ustvarjalno preživljanje prostega časa, šport in vse, kar otroke veseli. Ni pomembna tekmovalnost, ampak užitek, poudarja Lovrečičeva. »Starši se morajo naučiti komunicirati z otrokom. Morajo se odkrito pogovarjati. Razumljivo je, da so starši, ko so pojavijo težave, zaskrbljeni in se ne znajo ustrezno odzvati. Takrat se otrok lahko še bolj zapre vase. Naprej se je treba pogovoriti z njim. Najhuje je, če dopustimo, da se težave poglabljajo.«

Jana, št. 31, 4.8.2009

»Pacienti me pogosto izzivalno vprašajo, ali sem kdaj poskusila prepovedane droge. Trdijo, da jih ne morem razumeti, če nimam te izkušnje. Jaz jim odgovarjam takole: »Ni dober le tisti zdravnik, ki je prebolel raka. Za to mora biti ustrezno usposobljen. H kateremu zdravniku boste šli po pomoč? K tistemu, ki je prebolel raka, ali k tistemu, ki se je za zdravljenje raka izobraževal?«