Mnogi so dvomili o uspehu te njegove misije, a Senadu je uspelo prepešačiti 5600 kilometrov. Zdaj je namenjen v Vatikan. Papežu namerava simbolično izročiti Koran in Sveto pismo. V Ljubljani, torej približno na polovici poti, dolgi 1250 kilometrov, smo se z njim pogovarjali ob kavi.
Senad Hadžić je kar pokal od energije. Še zdaleč ni bil videti kot človek, ki je v minulih dneh prepešačil več kot 500 kilometrov. V Ljubljani so mu za eno noč ponudili gostoljubje dobri ljudje. Povedal je, da dva dneva pred tem ni jedel, da je v Novo mesto prišel z enim evrom in 60 centi v žepu. A zanj to ni pomembno. Njegov edini cilj je izpolniti poslanstvo, ki si ga je zadal. Tako kot je to storil, ko se je decembra 2011 peš napotil na hadž v Meko. »Kjer koli sem prišel v kraj, kjer ljudje verujejo v boga, sem pojedel vsaj hruško ali jabolko, tam, kjer ljudje ne verujejo v boga, temveč v bankomate, pa nisem dobil niti zeljnega lista,« je povedal odločni Senad, ki govori tako hitro, da smo mu z mislimi komajda sledili.
Genij na misiji. Magistriral je iz ekonomije. Trdil je, da je bil na elektrotehnični fakulteti v Brčkem najboljši študent vseh časov, da je napisal pet knjig in da govori tri jezike. Zelo si je želel oditi na hadž, a ni imel denarja. Nato se je odločil, da bo šel peš. »Nisem neumen človek. Američani pravijo, da pameten človek ne more na hadž prepešačiti 5600 kilometrov. Lahko pa jih prepešači genialen. Torej tudi jaz nisem šel na pot kar tako in si brez razmišljanja nadel športnih copat. Seveda sem imel načrt in seveda sem imel tudi zemljevide. Človek se lahko pripravi za izpit, lahko se pripravi za večerjo, za izlet, med katerim bo prepešačil deset kilometrov, ne more pa se pripraviti za misijo, med katero prepešačiš sedem držav in doživiš vse vremenske razmere (in težave) v temperaturnem razponu od -31 stopinj (v Bolgariji) do 44 stopinj Celzija (v Jordaniji). Bil sem duhovno pripravljen, in to je najpomembneje. Tri leta sem sanjal o tej poti, dobesedno o romanju in poteh. Dobival sem sporočila od boga, naj grem, in nato sem mu na koncu dejal: Alah, daj mi zadnje znamenje, naj grem. In sem šel. Nisem imel cilja, kot to nekateri tako radi rečejo. Cilji obstajajo v atletiki, jaz pa sem imel misijo.«
Z groba matere in očeta. Ko je šel na pot, je imel 81 kilogramov, v Meko je prišel deset kilogramov lažji. Noge je imel tako otečene, da je moral obuti kar dve številki večje čevlje. V enajstih mesecih in desetih dneh pešačenja je potrgal 1100 parov nogavic, uničil pet nahrbtnikov, ponosil deset trenirk in 13 parov čevljev. »Nisem izbiral, kje bom spal – v parku, na njivi, v džamiji, v hišah dobrih ljudi, na ulici, pa tudi v ruševinah v vojnem Damasku, pokrit z deskami, da me ne bi zadela krogla. Vsi me sprašujejo eno in isto: zakaj, zakaj, zakaj pešačiš, človek? Nekateri počnejo to, kar jim govorijo njihove žene, drugi poslušajo svoje politike, jaz pa ubogam boga. Na pot sem šel z groba svoje matere in očeta, ker sem ju globoko spoštoval. Nisem se napotil od poslopja predsedstva države. Nekateri mi očitajo, da sem v Banovićih pustil sestrico. Človek ima odgovornost do žene in otrok; če bi jih imel, jih gotovo ne bi zapustil. Sestro sem za eno leto oskrbel s hrano, saj do nje nimam tovrstne odgovornosti. Vse to je zgolj nesmiselno nabijanje občutka krivde,« je povedal Senad.
