To izjavo so Večerovi bralci izbrali za bob leta 2013 in je le del odprtega pisma, ki ga je osnovnošolska učiteljica Bojana Potočnik naslovila na ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter ministrstvo za šolstvo, zato ker je svojim učencem v šoli namesto tradicionalnega slovenskega zajtrka lahko ponudila le brošure. Napisala ga je, pravi, ker preprosto ni mogla biti več tiho. In ker ima hinavščine te države, medtem ko vsak dan spremlja stisko staršev in učencev, dovolj.
Moja izjava je bila vzeta iz pisma, ki sem ga napisala ob tradicionalnem slovenskem zajtrku, ki so ga leta 2012 promovirali samo z brošurami in magnetki, leto poprej pa smo se z otroki pogovarjali o zdravi prehrani in pojedli tudi zdrav zajtrk. Bila sem ogorčena, da ta država od mene pričakuje takšno hinavščino. Nisem mogla samo deliti brošur in biti tiho, medtem ko se mnogi v tej državi ne morejo prebiti skozi mesec, ko jim po plačilu položnic ne ostane nič, morda še kakšna neplačana položnica, s katero se odpravijo na CSD ali na Karitas. Razmišljala sem, koliko denarja je bilo vloženega v promocijo in koliko malic bi ta denar plačal, saj se učitelji velikokrat srečujemo z neplačanimi položnicami, ker starši enostavno ne zmorejo več. In ene izmed prvih položnic, ki ostanejo neplačane, so šolske. Ker mi ne vzamemo malice, tako kot ti vzamejo elektriko, če je ne plačaš. Kvečjemu se trudimo, da bi otroku uredili še kakšen brezplačen obrok v šoli in ga pri tem čim manj stigmatizirati. Ker je revščina, na žalost, še vedno stigma. Nisem veliko razmišljala o odzivu, mislim, da bi država morala razmišljati, zakaj tako velik odziv na takšno izjavo in zakaj se toliko državljanov s to izjavo identificira.
Že vrsto let delate kot učiteljica in od blizu opazujete mlade, v zadnjih letih, žal, vse pogosteje tudi njihovo materialno stisko. Kakšne razlike opažate med danes in časom pred krizo?
To se vidi že na zunaj, z njihovimi oblačili, torbami, šolskimi potrebščinami. Vem, da se bo zdaj oglasil kdo, ki bo rekel, da je vedno bilo tako. Res je, ampak danes se stopnjuje in je še bolj opazno, ker ljudje »potrebujemo« vsak dan več materialnih stvari. Celotna družba je tako vzgojena in ne pričakujte od otroka, da si pri desetih letih ne bo želel tistega, kar imajo sošolci, čeprav česa res ne potrebujejo. Eni potujejo po Evropi, drugi so »bolni«, kadar je treba v gledališče. Šola bi velikokrat pomagala pri kakšnem plačilu šolske dejavnosti, ampak bodimo realni, če učitelj ne zazna stiske otroka in ne odreagira pravilno, kaj mislite, da bo otrok pred celim razredom rekel, da ne gre v gledališče, ker nimajo doma desetih evrov?!
Sprašujem vas, ker mnogi še vedno ne verjamejo, da so slovenski otroci lačni. Nedavno sem zasledila pogovor z ravnateljem ene izmed ljubljanskih osnovnih šol, ki je izjavil, da je problem slovenskih otrok kvečjemu pretirana debelost in nikakor ne sestradanost. Imate kakšen komentar na takšne izjave?
Ob tovrstnih izjavah je moja prva misel pesem Svetlane Makarovič Ne joči, medvedek, kjer pesnica pravi: »Že res nekje daleč, tako govorijo, godijo se čudne in krute reči, mogoče je res, da ljudje se morijo, mogoče je res, da nekje teče kri, a česar ne vidim, tega ne verjamem, in če ne verjamem, potem tega ni.«
Ti verzi kažejo na človeško sprenevedanje, beg pred resnico in lepo ponazarjajo stanje v današnji družbi. Veste, nihče ne mara problemov, in če problema ni, mi ga ni treba reševati in lahko mirno živim v svojem mikrokozmosu, kjer mi je povsem udobno, za tujo bolečino pa mi tako ni mar in ni moja stvar. Nekateri gredo celo tako daleč, da želijo, da jih pokažemo, te lačne otroke, ki jih po njihovem mnenju ni, pa bi jih potem nahranili (sicer ne povedo, ali enkrat ali večkrat), da bi se sami bolje počutili. Kaj je naslednje, bomo dali revežem na rokav kakšno oznako, da jih bomo lažje prepoznali? Naša država še vedno zapravlja enormne količine denarja za povsem nesmiselne stvari, zato nihče, ki pošteno dela, v tej državi ne bi smel razmišljati, kako bo preživel mesec in ali bo lahko nahranil svoje otroke.
