Verjetno boste težko verjeli, da so v ljudi, med njimi je bilo ogromno žensk in otrok, ki le branijo svojo pitno vodo, medtem ko so mirno hodili v protestni skupini s transparenti in prepevali, začele sprva leteti boleče gumijaste krogle. Sledile so eksplozije plinskih granat nad njihovimi glavami. Potem so v obraze dobivali velike curke pršila s poprom in curke iz vodnih topov pri temperaturah pod ničlo. Sledili so napadi s pobesnelimi psi, da tepeža z gumijevkami in palicami niti ne omenjamo. In to vse samo zato, ker branijo navadno pitno vodo!

Kljub hudim poškodbam nekaterih protestnikov jih je najbolj ponižalo to, da so jih vojaki in policisti zapirali v pasje kletke. V tiste, v katerih so pripeljali pse! Čeprav je ta pokrajina zaščitena kot narodni park in je v njej prepovedano nizko preletavanje, jim letala in helikopterji nenehno s hrupom motijo spanje, še najraje pa slovesne obrede, s katerimi Indijanci prosijo svoja božanstva, to so sile narave, za mir in pomoč.

Naftovod le pretveza? Zadnji tako krut napad so izvedli še pred tremi tedni in ne, bitke še nikakor ni konec, ker ni res, kar poročajo mediji – tudi naši, da je protest pri Stoječi skali (Standing Rock) zalegel in uspel. Kajti ni res, da je zalegla pomoč 2000 veteranov, in tudi to ni res, da naj bi vojaški inženirci (Army Corps of Engineers) sami zavrnili traso naftovoda. Gre le za odlog, teden dni časa za premislek zaradi pritiska javnega mnenja, kot je pojasnila zvezna sekretarka Darcy.

Navsezadnje imajo inženirci vsa pooblastila guvernerja Dakote, ustrezne lastniške papirje in birokratsko primeren načrt. Edina težava je, da so »spregledali«, da tisti kos zemlje ni njihov in da je tam sveta točka Indijancev, pitna voda. Zato protestniki tabora Sveta skala ob sotočju rek Missouri in Cannonbale ne nameravajo odnehati. Ne le ker je to »njihov teritorij« – Lakota Sjuji so zemljišče dobili z zvezno pogodbo iz leta 1968, ampak ker so se odločili, da gredo do konca. Četudi bo gumijasto strelivo zamenjalo pravo, bojno. Gre za vodo in za prihodnost vseh, ne samo njih! Po svojih besedah se bojujejo s hudičem: to so korporacije, banke in država Dakota. A resnica je še hujša!

Kapital ne izbira sredstev. Podjetje Energy Transfer Partners (ETP), investitor graditve, se zagovarja, da so strahovi zaradi morebitnega razlitja nafte napihnjeni in da gradbeni poseg ustreza predpisom. Predor naj bi bil zvrtan pod svetim jezerom in virom pitne vode in bodo vanj vgradili 75 cm debelo cev za nafto, po kateri se bo pretakalo do 570.000 sodčkov nafte na dan. Naftovod bo sicer mogoče zapirati na obeh straneh, vendar ni možnosti, da bi morebitno razlivanje nafte takoj zaznali. Če naftovod ne bo potekal pod jezerom, bo pač potekal nekje drugje pod reko Missouri, še opozarja ETP. A ob reki živijo belci, kar je tudi razlog, zakaj so raje naskočili indijanski rezervat.

Več kot 300 razlitij nafte. Izjemno grozljiva statistika (po uradnih poročilih) razkriva, da naj bi se razlitja nafte – rečejo jim incidenti – vrstila precej pogosto. V 20 letih so uradno našteli 11.119 takih »incidentov«. Po domače je to 560 razlitij na leto. Še bolj natančno, samo v državi Dakota je bilo v zadnjih dveh letih več kot 300 razlitij nafte.

Zato Indijanci plemena Lakota Sju trdijo, da ni vprašanje, ali se bo razlitje zgodilo, ampak kdaj se bo. In ko se bo, bo – v tem primeru z vodami Missourija – ogrozilo tretjino celotnih kmetijskih površin ZDA in ogromne količine pitne vode

Kapital vedno služi, ljudje plačajo. Da je težava čisto drugod, pa opozarja eden od pravnikov in zagovornik protestnikov. »Veliki kapitalisti nikdar ne izgubijo. Tudi če se zaustavi denimo ta sporni projekt, bodo drugače zaslužili svoj denar. Naftovod bodo speljali drugje. In kaj potem? Ko je nasedli tanker podjetja Exxon v Valdezu na Aljaski (leta 1989) razlil nafto po najčistejši naravi na našem planetu, ali je podjetje Exxon propadlo? Ni. Plačali so nekaj milijonov za škodo in čiščenje obale Zaliva princa Viljema Sounda, nafta pa še teče. Še naprej ogroža in onesnažuje naravo in vire vode. Ogroža nas vse, služijo pa nekateri!« Ni kaj dodati.

Več v reviji Zarja št. 50. 13. 12. 2016