48-letni Bojan Zoretič iz Dolenjega Vrhpolja v šentjernejski občini že 33 let živi brez ene noge. Kar trikrat je premagal hudega raka, vsakokrat sarkom, zaradi česar je ostal tudi brez polovice pljuč.

A se ne da. Ostaja vesel človek, zanima ga sto stvari, rad se uči in pomaga staršem na manjši kmetiji, s katerimi v slogi živi v lepi vasici v bližini pleterskega samostana. Bi pa ta mladi mož, ki je zelo sposoben in z veliko računalniškega znanja, še kako rad bil koristen za družbo. Želi se kje zaposliti, a so mu kot 100-odstotnemu invalidu vrata podjetij žal povsod zaprta.

Rad bi bil v službi

»Delal bi sicer lahko kaj, a zaradi omejenosti ljudi in sistema, ne morem. Nikjer me ne morejo izplačati. Nasploh so redki invalidi zaposleni,« pove ob našem klepetu, ko zelo sproščeno razkrije svojo življenjsko zgodbo, ki ne more pusti nikogar ravnodušnega. Kar trikrat ga je doletel hud rak: dvakrat kostni v desnem kolku, zaradi česar je pri 15. letih izgubil nogo, saj je bila amputacija najboljša rešitev. Tretjič se mu je rak ponovil na pljučih in odstraniti so mu morali kar polovico pljuč.

S pomočjo dobrih sošolcev, ki so Bojanu pomagali z zapiski in fotokopijami, da se je lahko učil v bolnišnici, je naredil srednjo šolo, poskusno maturo in postal elektrotehnik.

Bojan pravi, da se je hitro navadil na življenje z eno nogo, Na začetku je sicer dobil protezo, a jo je hitro zabrisal nekam na podstrešje. Že prej se je navadil na bergle in z njimi je postal gibčen in spreten, kot le kaj. Počne skoraj vse kot zdravi ljudje, le malce drugače, pravi. Brez prilagoditev pač ne gre. Vozi tudi zanj prilagojen avto in mamo rad odpelje v trgovino in po opravkih.

Obvlada računalnik

»Sem sposoben, marsikaj znam in bi lahko delal, tudi avto vozim, a službe zame ni. Takega krivičnega sistema ne razumem,« pravi Bojan, ki se je sam veliko izobraževal in čeprav nima uradne računalniške izobrazbe, mu mnogi pravijo, da je strokovnjak. Največ časa preživi za računalnikom, se uči, bere elektronske knjige, sodeluje v forumih, s prijatelji, med katerimi je veliko slepih, se pogovarja po skypu, posluša glasbo in gleda filme. Obiskoval je tudi šolo tujih jezikov Yurena in obvlada angleščino ter srbohrvaščino, kar dobro mu gre tudi italijanščina in francoščina.

V času epidemije se je Bojan lotil celo šivanja mask.

Več o njem in njegovi življenjski zgodbi si preberite v zadnji številki Dolenjskega lista.