V zadnjem času v Sloveniji primanjkuje mnogo delavcev različnih poklicev. Brezposelnost je sicer nizka, a vsak dan poslušamo v medijih, da ni ustreznega kadra v gostinstvu, zdravstvu, socialnem varstvu, gradbeništvu, vzgoji in izobraževanju itd.

Mnoga podjetja in ustanove so zato v stiski, pomanjkanje delavcev rešujejo z nadurami, nekateri pa zato tudi že zapirajo svojo dejavnost. Ker ni bolničarjev in negovalcev, že marsikateri dom starejših občanov ne sprejme toliko starostnikov, kot bi lahko, čeprav prostor je, vrste za dom pa so dolge.

V turizmu, ki je ravno v teh poletnih in dopustniških mesecih najdejavnejša gospodarska panoga, se ve, da brez dobre gostinske ponudbe ni nič, in te seveda ni brez kuharjev in natakarjev. Obojih manjka. Novomeška gostinska šola ima že leta težave z vpisi, pa ne le ta, tudi drugod je podobno – poklica očitno nista zanimiva za mlade. Delo je trdo, ob vseh mogočih urah in dnevih, tudi ob koncu tedna, praznikih, ko so mnogi prosti, plačilo pa je slabo. Nekateri gostinci menda ponujajo tudi po deset evrov in več na uro, pa nikakor ne morejo zaposliti natakarja.

Motivacija za dobro delo se vedno skriva tudi v denarnici, pridnost pa tudi ni več vrednota.

Pomanjkanje kadra poleg drugih težav zelo hromi tudi naše zdravstvo. Iz bolnišnic odhajajo zdravniki, ki so se leta in leta pridno šolali, to izobraževanje pa je državo tudi drago stalo, a na koncu raje kot v javnem sektorju poiščejo delo pri zasebnikih – če seveda ne odidejo v tujino. Zaradi preobremenjenosti in prenizkega plačila halje na klin obešajo tudi mnoge medicinske sestre iz zdravstvenih domov in bolnišnic, ki si delo pogosto poiščejo na čisto drugih področjih: v trgovskih središčih, na bencinskih črpalkah in podobno. Delovnik je primernejši, delo manj zahtevno in manj stresno.

V šolstvu ni nič boljše. V Sloveniji menda zdaj primanjkuje od štiri do pet tisoč učiteljev na osnovnih in srednjih šolah, zlasti učiteljev naravoslovnih predmetov, v prihodnosti jih bo še več. Mnogi pedagogi, ki se morajo namesto poučevanju vse več posvečati birokraciji in raznim šolskim projektom, preglavice pa jim nemalokrat delajo tudi vse zahtevnejši učenci in njihovi starši, ki v šolo pogosto prihajajo celo z odvetniki, se zato raje odločajo za bolje plačane službe v gospodarstvu in raznih nevladnih organizacijah – v Sloveniji jih imamo več kot 27.000! Vodstva šol kadrovsko stisko rešujejo z zaposlovanjem študentov in nadomeščanjem učiteljev brez ustrezne strokovne izobrazbe, kakovost pouka pa je seveda temu primerna.

V mnogih deficitarnih poklicih, med katere sodijo tudi gradbeniški, nas že rešuje kader iz tujine, pa ne le z Balkana kot nekoč, ti menda raje odidejo v druge, razvitejše evropske države, kjer so razmere za delo boljše, ravno tako plačilo, ampak prihajajo delavci iz oddaljenih delov sveta. Zato ni že nič čudnega, če vam v vašem najljubšem lokalu kavo postreže nekdo v tujem jeziku in če pri zdravniškem pregledu ne razumete dobro svojega zdravnika, ker je tujec in komaj zna kaj slovensko. Žalostno, a resnično.

Kaj so vzroki, da pri nas ni (dovolj) zdravnikov, medicinskih sester, negovalcev, bolničarjev, kuharjev, natakarjev, gradbenih delavcev, zidarjev, varilcev, raznih inženirjev, voznikov tovornjakov in drugih voznikov, prodajalcev pa učiteljev, vzgojiteljev, psihologov itd.? Jih res ni? Morda pa jih imamo, a nočejo delati? Zakaj?

Ob odgovorih na ta vprašanja si je treba naliti čistega vina – delo bi moralo biti ustrezno nagrajeno, pa ni. Dobro in zahtevno opravljeno delo naj se dobro plača, slabo delo pa temu primerno. A v stvarnosti razlik skorajda ni – zlasti v javnem sektorju, v katerem odpuščanja skoraj niso mogoča, velja neka uravnilovka, in tako počasi volja mine tudi tiste, ki bi radi dobro delali. Saj je vseeno, kako in koliko delaš, plača je (skoraj) enaka!

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Glavni vzrok, da se je Slovenija ujela v to past, pa je predvsem razlika med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo, ki je skorajda ni oz. je premajhna, da bi se splačalo delati. Nemalokrat brezposelni z vsemi pomočmi in ugodnostmi dobi celo več kot zaposleni, pa je doma in še »na črno« lahko kaj zasluži.

Spodbude za delo so pri nas zaradi visoke obdavčitve dela slabe, nadomestila za nedelo pa ne dosti manjša od plače. Dokler tega ne bomo spremenili – pod aktualno vlado, ki ji politiko diktira Levica, se to, kot kaže, ne bo zgodilo –, nam tudi uvoz delavcev iz tujine ne bo pomagal.

Motivacija za delo se namreč vedno skriva tudi v denarnici, pridnost pa tudi ni več vrednota.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.