Benjamin Kolenc

Njena ljubezen do psov in predanost kinologiji sta jo pripeljali do velikih uspehov v disciplini junior handling. Letos je postala pokalna zmagovalka in zasedla odlično drugo mesto na državnem prvenstvu. Zaradi tega je Slovenijo zastopala na nedavnem uglednem tekmovanju Crufts v Veliki Britaniji, avgusta pa se bo udeležila svetovne razstave psov v Helsinkih.

Benjanim Kolenc

»Obisk Cruftsa je bil zame res prav posebna izkušnja. Prvič sem letela z letalom, prvič bila v Veliki Britaniji, se peljala s črnim taksijem, jedla tradicionalni angleški zajtrk, videla razstavo z 18.000 prijavljenimi psi, in to na tako velikem prostoru, na katerem si se mimogrede izgubil. Stati v ringu med 38 najboljšimi mladimi vodniki psov na svetu ti da občutke, ki jih ni mogoče opisati z besedami. V meni so se prepletali ponos, povezanost, naklonjenost, ljubezen do psov, nekaj treme … Energija med sotekmovalci je neverjetna. Niti za trenutek ne občutiš tekmovalnosti, vsi smo bili povezani, ponosni nase in na vse druge. Vedeli smo, da je zmaga že to, da smo tam, ter da je čas, da zasijemo in uživamo v vsakem trenutku, ki sledi. Vodila sem mladega živahnega samca pasme whippet, s katerim sva se takoj povezala. Občutki z njim v ringu pred več tisoč obiskovalci so res neverjetni,« strne vtise mlado dekle iz Srednika, vasice streljaj od Šentjanža v občini Sevnica.

V nasprotju s svetovnim prvenstvom, na katero bo šla lahko tudi s svojim psom, le da mora biti prijavljen na razstavo, velja na Cruftsu pravilo, da vodi psa, ki ga organizatorji dodelijo udeležencem pred tekmovanjem. Le kakšno uro časa imata, da se spoznata. »Res je, da pes slovenščine ne razume (smeh), a ti s psom delaš bolj s svojo energijo, z gibi, govorico telesa in s priboljški, ne pa toliko s samimi ukazi,« pove.

Odrašča obdana s psi

Mojca Žnidaršič

Ela odrašča obdana s psi in se že od majhnega aktivno vključuje v dejavnosti domače psarne Libhill, ki jo vodita njena starša Neja Rojc in Benjamin Kolenc. Sodeluje pri vzgoji in socializaciji mladičev pasme whippet oz. mali angleški hrt. »Doma je pridobila dragocene izkušnje, ki ji dajejo posebno prednost na tekmovanjih, saj se zna odlično povezati s psi in jih predstaviti v najboljši luči. Njena naravna sproščenost in samozavest na tekmovanjih sta rezultat nenehnega dela in predanosti,« zadovoljno pove mama Neja.

Ela se je z junior handlingom začela ukvarjati pri sedmih letih, ko je prvič stopila na tekmovališče v kategoriji zunaj konkurence. Junior handling je prav posebna tekmovalna disciplina, v kateri mladi vodniki psov predstavljajo svoje sposobnosti pri vodenju in predstavitvi psa na kinoloških razstavah. »Gre za več kot le estetsko prikazovanje — mladi vodniki morajo pokazati izjemno razumevanje pasje psihologije, tehnično znanje in sposobnost prilagajanja različnim situacijam na razstavnem prostoru,« pojasni mama, Ela pa hitro doda, da v tej kategoriji ocenjujejo vodnika, ki na koncu dobi barvito medaljo, medtem ko na pasjih razstavah ocenjujejo psa in takrat pes prejme medaljo. Zunaj konkurence je nastopala do devetega leta starosti, nato do trinajstega leta v mlajši kategoriji, zdaj pa bo do 18. leta v starejši.

Hišna hendlerka

»Večinoma sem v ringu z našimi psi, vodim in razstavljam pa tudi druge. Večinoma treniram doma, znanje pa izpopolnjujem tudi pri drugih vodnikih oz. hendlerjih. Pred Cruftsom sem na primer hodila na treninge v Zagreb,« pripoveduje. V prihodnosti se vidi kot profesionalna voditeljica psov na razstavah. Oče Benjamin ponosno pove, da je Ela zdaj njihova »hišna hendlerka« in da v vseh teh letih še niso naleteli na psa, ki je ne bi sprejel. »Sam ne grem več v ring, pasji povodec sem že pred časom zamenjal za trak od fotoaparata,« smeje prida.

Dolgolasa trinajstletnica obiskuje 8. razred na Osnovni šoli Krmelj, osnovnošolki pa sta tudi njeni dve mlajši sestri, 9-letna Brina in 11-letna Lučka, ki prav tako obožujeta pse, a se po njeni poti verjetno ne bosta podali. Razmišlja o nadaljevanju šolanja na biotehniški gimnaziji v Novem mestu, saj jo zanima delo, povezano z živalmi in naravo. Poleg tekmovalnih uspehov je Ela tudi zgled sovrstnikom. S svojim odnosom do živali in vztrajnostjo dokazuje, da lahko mladi dosežejo velike uspehe, če sledijo svoji strasti in se ne bojijo trdega dela, menita starša.

Začelo se je z Justy

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da Ela najbolj uživa z domačimi whippetki, saj so prijetni, ljubeznivi, prijazni in zvesti psi, a tudi nekoliko previdni, zato mu, pravi, moraš biti zelo všeč, da bo takoj prišel k tebi. »Če na splošno pes ne želi k človeku, to veliko pove o človeku. Zelo dobro čutijo energijo, ki jo oddajamo. Zato tudi rečemo, da si pes izbere človeka in ne človek psa,« meni Neja.

Benjanim Kolenc

Zgodba Kolenčevih in majhnih angleških hrtov se je sicer začela pred dobrimi desetimi leti. Neja si je zelo želela whippeta in je za rojstni dan »bon za psa«, za čas, ko bodo pripravljeni na novega družinskega člana. Ni bilo treba dolgo čakati, ljubka psička Justy je bila kmalu pri njih doma, in ko je bila stara tri leta in pol, so imeli prvo leglo. Iz njega so obdržali eno samičko, nato pa je postopoma pasja in s tem tudi njihova družina rasla, širili pa so se tudi znanje in izkušnje. Danes imajo šest psov, starih od dveh do desetih let: pet psičk – že omenjeno Justy, Jazz, River, Rose in Speedy, ter samca Arta.

»Glede na to, koliko nas je, praznujemo res veliko rojstnih dni, spomnimo pa se tudi na mladičke, ki smo jih oddali,« pove Neja. Čeprav imajo veliko psičk, imajo leglo le enkrat letNo, saj so psi v prvi vrsti njihovi ljubljenčki. In ti psi so res del družine. »Tudi leglo imamo v dnevni sobi, v ograjenem prostorčku, da imajo mir. Psički so vseskozi z nami, le tako se lahko dobro socializirajo. Tako se navadijo vseh zvokov – ropotanje s posodo, televizije, sesalca, otroškega živžava … Ko se vse to dogaja v prisotnosti njihove mame, za mladiče ni stresno,« pove Benjamin in doda, da pa imajo za nočno spanje svojo sobo s postlanimi boksi in kavči. Ja, ležanje na kavču jim zelo prija, to smo se lahko prepričali na lastne oči.

Terapevtski par

Elina mama Neja in Justy sta tudi zelo dejaven terapevtski par. Sta članici slovenskega prostovoljnega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, ki deluje že od leta 2007. Tega koristnega in plemenitega dela se je lotila z željo, da bi psičko imela s seboj pri delu v vrtcu, a, kot pove, se je vse skupaj obrnilo tako, da večinoma obiskujeta domove za starejše, v katerih so ju vedno izjemno veseli in ju toplo sprejmejo. Neja je namreč po poklicu vzgojiteljica, vendar se trenutno posveča skrbi za družino in njihove pse. »Sploh, ko je leglo, moraš biti z njimi 24 ur dnevno,« poudari.

Pri Neji Rojc in Benjaminu Kolencu ter njunih treh hčerah, še posebno pa pri Eli, je ljubezen do psov v zraku. In ti jim jo tudi izdatno vračajo.