M. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko se je Anton Štrucelj po končanem študiju agronomije odločil, da bo svoje znanje uporabil na domači kmetiji v Gribljah, je prevzel tudi odgovornost za nadaljevanje družinske tradicije. Danes na kmetiji redijo okoli 190 glav govedi in vsak dan namolzejo približno 2.500 litrov mleka. Večino ga oddajo Ljubljanskim mlekarnam, del pa predelajo v mladi sir, jogurt in v skuto. Z njimi oskrbujejo šole, vrtce in domove starejših v Beli krajini, zadružne trgovine in podjetja v Novem mestu.

»Kmetovanje je bilo od nekdaj pri nas doma,« pripoveduje 50-letni inženir kmetijstva. Leta 1968 so se na kmetiji odločili, da bo kmetovanje njihov edini vir dohodka. Sprva so redili prašiče in pitano govedo, pridelovali krompir in imeli nekaj krav molznic. Sčasoma je prav mleko postalo osrednja dejavnost.

Leta 1990 so zgradili hlev za 70 živali, nato dodali 22 ležišč, leta 2005 zgradili še hlev za 40 in leta 2012 za 52 živali. Z vsako širitvijo so potrebovali tudi več zemlje za pridelavo krme, zato so poleg lastnih površin najemali dodatne. Anton je kmetijo od očeta prevzel pred približno dvajsetimi leti.

Danes obdelujejo 80 hektarjev, od tega približno 65 hektarjev lastne zemlje. Na njivah rastejo koruza, ječmen, pšenica, soja in krmni sirek, del površin pa so travniki.

»Smo 99-odstotno samooskrbni, vse je domač krog. Dokupujemo le beljakovinske dodatke, minerale in vitamine, krmila pa mešamo sami,« pojasnjuje Anton. Kmetija leži na obmejnem območju z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo in je vključena v program KOPOP ter sheme pridelave brez GSO in izbrane kakovosti.

M. G.

Največjo spremembo je prinesla robotizacija molže. Leta 2006 so uredili molzišče z 12 molznimi enotami, šest let pozneje pa ga je zamenjal robot, ki dela podnevi in ponoči. Krave se v hlevu s prosto rejo same odločajo, kdaj bodo jedle, počivale ali šle na molžo.

»Vsaka ima svojo kodo. Robot ve, ali je že čas za molžo ali pa jo le spusti naprej,« pripoveduje. Mleko po ceveh neposredno odteka v ohlajeno cisterno, podatke o količini mleka in zdravju živali pa Anton spremlja kar na telefonu. Na aplikaciji lahko spremlja tudi telitve in morebitna vnetja.

Če se kaj zatakne, ga robot sam pokliče, naprava pa se dvakrat na dan samodejno očisti.

A sodobna tehnologija ne more rešiti vseh težav. Anton opozarja na padec odkupne cene mleka na približno 35 centov za liter, dražjo krmo in na posledice suše. »Ko gre odkupna cena kmetu dol, se to v trgovinah sploh ne pozna na rednih cenah,« pravi.

Preživetje kmetije zato omogoča predvsem predelava mleka, za katero skrbi njegova žena. »To ima res do potankosti naštudirano, je pa fizično zelo naporno delo.«

Pri skrbi za živali in drugih opravilih mu pomaga zaposleni sodelavec, med počitnicami pa poprimejo za delo tudi otroci. Upa, da bo kateri izmed njih nekoč nadaljeval družinsko zgodbo.

Prav pravočasna predaja kmetije mlajši generaciji se mu zdi ključna. »Ko si mlad, imaš zagon in si upaš ustvarjati. Napaka nekaterih je, da kmetije ne spustijo iz rok do groba,« razmišlja. Njegovo vodilo ostaja preprosto: »Delati se mora, druge poti ni.«