Osebni arhiv Ambroža Brezovška

Otroštvo je preživel med celjskimi mestnimi ulicami. Kot velikega filmskega navdušenca ga je mikala ideja, da bi postal filmski igralec, za to se je v tujini tudi izobraževal. Nato je spoznal, da je duhovništvo njegovo poslanstvo, kjer bo lahko najbolj polno živel življenje na Zemlji. Že nekaj časa deluje v kapucinskem samostanu sv. Frančiška Asiškega v Vipavskem Križu.

Pogovor sva posnela, ko je bil z mladimi na romanju v italijanskem Assisiju in se je vzpenjal v eno od svetišč, kjer so nato imeli puščavo. To pomeni, da se je vsak zase umaknil v tišino in premleval o besedah svetega pisma. Tudi 37-letni Brezovšek je precej časa premišljeval, ali je to, da svoje življenje posveti veri, prava izbira. Oseben odnos z Bogom je sicer tkal že vse od otroških let. »Odločitve nisem sprejel v trenutku, ampak je v meni zorela dolgo z vsemi preizkušnjami, s katerimi sem se srečeval ali sem si jih postavljal, da sem ugotavljal, koliko mi vera dejansko pomeni. Preizkušal sem, koliko sem pripravljen narediti za to. Na koncu sem videl, da je to del mene in da brez tega ne morem.« Tudi o duhovništvu je premišljeval od nekdaj in tudi to odločitev je zelo temeljito prečistil, preizkusil. »Na koncu sem spoznal, da je duhovništvo moje poslanstvo, kjer bom lahko najbolj polno živel življenje na Zemlji. Da sem torej v službi Boga in ljudi.«

Osebni arhiv Ambroža Brezovška

Kakšne so bile te preizkušnje, ko ste svoje odločitve postavljali na tehtnico?

Včasih se nisem držal kakšnih stvari, kakšnih zapovedi. Preizkušal sem, ali je moja vera le moč navade. To navado sem želel preizkusiti, da to ne bi bilo le nekaj, kar počnem avtomatsko, ampak da to dejansko živim, da se lahko s tem poistovetim, da to vzamem za svoje.

Druge preizkušnje so bile povezane z mojo ugotovitvijo, da tudi ljudje, ki sestavljamo cerkev, nismo popolni. Spraševal sem se, ali ljudje v cerkvi dejansko pomenimo to, kar bi morali predstavljati – božje kraljestvo. Ob takih doživljajih ali ob tem, kar sem slišal, sem tehtal o tem, ali želim temu posvetiti svoje življenje in ali je to vredno. Na koncu sem vedno prišel do tega, da je osnova odnos z Bogom. Iz tega živim svojo vero in njemu sem podaril to, da sem lahko duhovnik – sicer v službi ljudem, ampak ne zaradi njih.

Prihajate iz številne družine, imate dve sestri in tri brate. Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Povsem naravno se mi je zdelo, da nas je bilo več skupaj. Kot otroci smo si delili otroške sobe, igrače, sladkarije. To je del mene. Zato sem še pred odločitvijo za duhovništvo sprejel odločitev za redovništvo. Tudi v redovništvu namreč obstaja skupnost, v katero si postavljen in s katero živiš oziroma poskušaš graditi odnose in delati za nekaj večjega. To, da sem odraščal v veliki družini, mi je bilo zelo všeč. Zelo mi je všeč, da z družinskimi člani še vedno ostajamo zelo povezani, da se te vezi niso čisto nič oslabile. Morda so se malo spremenile, a so še vedno trdne. Tudi temelji, ki sem jih dobil v družini, mi pomagajo, da lahko zdaj živim tako, kot sem se odločil. Odprt sem za ljudi, za sodelovanje, za življenje v skupnosti.

Živeli ste v Celju, nato ste se preselili v Vojnik.

Moja družina je v središču Celja živela približno dvajset let. Obiskoval sem III. osnovno šolo Celje. Srednjo šolo sem obiskoval v Štorah in postal medijski tehnik. Z družino smo obiskovali župnijo sv. Danijela, sedanjo stolnico. Le nekaj korakov od tam sem obiskoval glasbeno šolo, šest let sem se učil igrati klarinet. Ko se je družina preselila v Vojnik, od koder izvira moj oče, sem že študiral grafično in medijsko tehniko v Ljubljani, v prestolnici sem opravljal še študentsko delo in sem bolj malo hodil domov. Vojnik poznam bolj malo, kolikor ga poznam, ga zato, ker sem prej tam veliko igral nogomet.

Osebni arhiv Ambroža Brezovška

Vera je bila pri vas doma očitno močno prisotna. Vaš oče je diakon, kaj to pomeni?

Oče je povabilo, da bi postal diakon, prejel šele, ko sem se jaz že pridružil kapucinom. In ko smo bili že vsi, torej tako jaz kot moji bratje in sestre, že nekako na svoji poti. Da je postal diakon, je moral opraviti večletno izobraževanje, nekakšen prilagojen program teološke fakultete. To je bila verjetno posledica tega, ker smo bili vsi zelo dejavni v župnijah, kjer smo živeli, torej najprej v Celju in nato v Vojniku. Tudi doma smo se spraševali, kaj dejansko pomeni opravljati službo diakona, saj nam to ni bilo domače. V bistvu gre za laika, ki pomaga škofu oziroma duhovnikom. Diakon lahko na primer podeljuje nekatere zakramente. Ta vloga v cerkvi obstaja že dolgo, zdaj jo cerkev uporablja, ker se število duhovnikov močno zmanjšuje, potrebe pa vseeno ostajajo velike.

Kako sta vas starša vzgajala v veri, kakšne navade so bile pri vas doma?

Pri nas je bila prisotna redna molitev, vsak večer smo skupaj molili. Otrokom se nam včasih zvečer ni ljubilo, a prav ta molitev je verjetno pomagala, da še danes ostajamo tako močno povezani. Drugače nas starša nikoli nista silila k čemu. Jaz nisem na primer nikoli imel odpora hoditi k maši. Verjetno tudi zato, ker sem se kot ministrant ali udeleženec v mladinskih skupinah imel tako lepo, da sem z veseljem obiskoval mašo, saj je bila ta del našega druženja.

Pri nas doma religija oziroma cerkev ni bila nikoli absolutizirana. Menim, da je to ogromno pripomoglo k mojemu zdravemu odnosu do Boga. Z Bogom oziroma Jezusom sem stopil v odnos prijateljstva. On sam je rekel »jaz pa sem vas imenoval prijatelje, ker sem vam povedal vse, kar sem slišal pri očetu«. Čeprav sta starša vsak pri sebi doma imela bolj tradicionalno versko vzgojo, sta nam otrokom vero znala približati tako, da smo doumeli, da Bog ni sodnik, ki kaznuje, če se kdaj zmotiš. Ni oddaljen opazovalec, ki mu moraš prinašati darove, da se mu odkupiš ali da ti nato nekaj da. Starša sta nam približala pogled, da je Bog dobri oče, ki si želi pristen odnos z vsakim posameznikom. In da je vsak posameznik lahko točno tak, kot je. Prav iz teh temeljev poskušam živeti z vero. Slednjo je namreč treba vedno znova vzgajati, kljub službi, ki jo imaš, kljub posvečenju in vsemu drugemu.

V mladosti ste bili menda upornik. V kakšnem smislu?

Mislim, da je večina mladostnikov upornikov. To je verjetno posledica tega, ker na neki točki odraščanja kot najstnik prideš v spor z avtoriteto – bodisi s starši, bodisi z učitelji, bodisi s cerkvijo ali z Bogom. Tudi zato lahko nato s to avtoriteto vzpostaviš zdrave odnose. Jaz sem res bil upornik, verjetno sem marsikomu skrajšal življenje za nekaj let ali poskrbel za to, da je kdo zaradi mene dobil sive lase. Žal mi je, da sem druge prizadel. Ampak je bilo po moje potrebno, da sem prehodil to pot in da sem lahko zdaj tu, kjer sem, in da sem tak, kot sem.

Osebni arhiv Ambroža Brezovška

Sploh s šolo in z izobraževanjem ste imeli kar nekaj izzivov, kajne?

S šolo nikoli nisva bila prijatelja. V osnovnošolskih letih nisem bil motiviran, ker bi si želel vedeti nekaj več. Vemo, kako je naravnan šolski sistem, treba je sedeti in poslušati, jaz pa nisem mogel biti pri miru, prav tako nisem mogel sedeti za knjigami. Ko sem končal fakulteto in sem se odločil za redovništvo, me je čakala še ena fakulteta oz. magisterij. Takrat sem se predal. Sploh ko sem bil na študiju v tujini, sem se zelo navdušil. Že na začetku sem se odločil, da bom to izobraževanje imel zase, da bom to znanje črpal, da mi bo kdaj v življenju prav prišlo. Nisem se več trudil, da bi znal vse, kar so povedali profesorji, točno ponoviti za njimi. Ampak bolj zato, da bi to poglobilo mojo vero. Seveda so prišle tudi težave. Včasih sem moral »žuliti« knjige, čeprav tega nisem bil navajen. Bilo je kar težko. A ker sem si zadal cilj, sem videl tudi pot. Morda je bilo zato malo lažje.

Ko danes gledate na prehojeno pot, ugotavljate, da ima Bog velik smisel za humor. Velikokrat ste se morali spopasti ravno s tistim, čemur bi se na daleč izognili.

Šola je bila vsekakor takšen izziv. Že takrat, ko sem končal prvo diplomo, sem si rekel, da ne bom nikoli več študiral. In potem me je doletelo to, da sem moral opraviti še teološko fakulteto, enega najdaljših študijev, ki traja šest let. Še ena takšna šala je bila, da mi tuji jeziki nikoli niso dobro šli, angleščino sem imel zaključeno komaj zadostno ali dobro. Še preden sem vstopil v samostan, sem odšel za leto v Anglijo. Takrat sem videl, da v bistvu pri jezikih sploh nisem tako slab in da sem se angleško kar dobro naučil. Nato sem moral iti v Italijo, in to na študij filozofije, kar je bilo zame kar malo preveč. Če bi od začetka vedel, kaj me čaka, bi verjetno takoj vrgel puško v koruzo. A ko sem začel študirati, sem se prepustil, začel sem zaupati, da bo šlo, in je res nekako šlo.
Prav tako nikoli nisem bil dovolj samozavesten, da bi imel pred ljudmi govore, pridige, da bi o nečem javno govoril. Zdaj je to del mojega poklica. Tako da se mi res zdi, da ima Bog smisel za humor. Velikokrat me je potisnil v kakšno preizkušnjo, za katero sem mislil, da je ne bom zmogel, nato se je vse lepo izšlo. Tukaj se pokaže v bistvu Božja moč oziroma njegova moč v človeku.

Osebni arhiv Ambroža Brezovška

Poigravali ste se z mislijo, da bi bili filmski igralec. S tem je bilo namreč povezano potovanje v Anglijo, drži?

Sem velik filmski navdušenec in navdušen sem nad delom, ki je potrebno, da neka vloga oživi. O igralski poti sem razmišljal, saj me zanima podoživljanje značaja nekoga drugega. Raziskoval sem, kako stopiti v čevlje nekoga drugega in jih nositi na njegov način. Zanima me tudi, kakšen je občutek, ko lahko prikažeš nekoga drugega. Nisem si želel slave, ampak da bi se lahko posvetil ustvarjanju vlog. Da bi zgodba, zapisana na papir, lahko tudi z mojo pomočjo oživela, da bi jo lahko ljudje videli, začutili, doživeli.
Sanje o igralstvu sem dal na stran, saj sem čutil klic v redovništvo oz. v duhovništvo. Ta klic me je spremljal že od malih nog, a sem ga skušal v sebi utišati. Naposled sem ugotovil, da je to tisto, za kar mislim, da sem ustvarjen. Zamisel o igralskem poklicu mi je postala manj pri srcu tudi, ko sem med izobraževanjem v tujini od inštruktorja, ki je zdaj igralski agent, dobil notranje informacije, kako deluje filmska industrija. Takrat sem dobil še dodatno potrditev, da to ni zame.

Preden ste se odločili za redovništvo, ste imeli tudi dekle. Kako ste ji predstavili svojo izbiro, da se boste povsem predali veri?

Tega mi vsekakor ni bilo lahko povedati. Gotovo je bilo tudi za njo zelo težko, da je sprejela mojo odločitev. A vedel sem, da moram biti iskren. In iskren sem samo tako, da povem po resnici, tudi če resnica boli. Res je bilo zelo težko, a sem to videl kot edino možnost, saj se nikakor ne bi mogel pretvarjati. Resnica je edino, kar lahko ozdravi, tudi če najprej zada rane.

Celoten intervju preberite v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 31. 7. 2025.