Po mnenju Slovencev, izraženim in ugotovljenim v javnomnenjskih anketah, so pri nas najbolj podkupljivi dohtarji, takoj za njimi pa advokati. Razkritje me niti ni presenetilo, saj skoraj vsak dan poslušam zgodbe o tem, koliko evrov je treba dati za predčasno in neupravičeno upokojitev. Dohtarjem, ki odločajo o tem, kdo je tako hudo bolan, da je zrel za v penzijo, je bojda treba dati pod mizo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov. Pred tem pa se je treba bolj ali manj spretno pretvarjati, da ste zares hudo hudo bolni. Domala neozdravljivo bolni. Tako bolni, da vam ne more pomagati skorajda nihče več. Na primer: hoditi morate počasi, vleči se morate skoraj po vseh štirih, neprestano vas mora boleti glava, da bi se najraje ubili, šepati morate na levo ali na desno nogo, vendar pazite: vedno na isto, ne enkrat na desno, spet drugič na levo, vzravnano držo mora zamenjati sključena, zapuščati vas morata sluh in vid, se pravi, da se morate zaletavati v podboje in v ulične svetilke, ob trobljenju kamiona pa morate prečkati cesto na nedovoljenem kraju, kot da se nič ne dogaja, že po dveh stopnicah hoje vam mora poiti sapa, predvsem pa morate imeti na svojem računu, v nogavici ali pod vzglavnikom dovolj evrov. Igranje bolnika je za publiko, se pravi za ljudi, ki vas obkrožajo, evri pa so za dohtarje, ki podležejo njihovim čarom, da pozabijo na vse prisege, etiko in moralo.

Na drugi strani, tako govori ulica, pa so zares bolni, napol mrtvi celo, ki pa ne morejo in ne morejo med srečneže, ki slišijo na ime: upokojenec. Komisije jih zavračajo toliko časa, da so že povsem obupani, iztrošeni, razočarani, depresivni. S podkupninami upokojeni dedci in babnice pa v penziji šele prav zaživijo. Lotijo se športa, udeležujejo se tečajev joge, vrtnarijo, kiparijo, planinarijo, čolnarijo, lenarijo, pridelujejo biološko hrano, nabirajo zdravilna zelišča, potujejo po tujih deželah, plavajo, jahajo, se bahajo, skratka: delajo vse tisto, za kar prej niso imeli časa. Upognjenci postanejo vzravnanci, gluhi interpreti narodno - zabavne glasbe, slepi turistični vodniki, šepavi trenerji, astmatiki podvodni potapljači, depresivneži bioenergetiki, pesimisti optimisti, hipertoniki se pričnejo ukvarjati z adrenalinskimi športi, ljudje z bolečinami v križu se pričnejo udeleževati lokalnih tekmovanj v latinsko ameriških plesih, srčni bolniki pa pošiljajo razglednice s Triglava in drugih evropskih tisočakov.

Neverjetno, kajne, kakšne čudeže dela iz ljudi upokojitev, do katere so prišli s podkupovanjem dohtarjev? Iz bolnikov čez noč postanejo zdravi, aktivni, polnokrvni, ljudje, ki so vrgli bergle v koruzo, tablete v straniščno školjko, potegnili vodo za njimi in zamenjali poležavanje v bolnišnicah z zdravim načinom življenja. In namesto, da bi nagradili podkupljive dohtarje, jih vlačimo po časopisih in zobeh in ni daleč čas, ko jih bo kdo spravil celo pred roko pravice. Saj pravim: nehvaležnost je plačilo tega sveta.

Ja.

Za advokate, ki so na drugem mestu top lestvice podkupljivih v Sloveniji, pa le tole: razlika med povoženim dihurjem in med povoženim advokatom je ta, da je pred povoženim dihurjem videti znake zaviranja.