Arhiv NTRC

Ob opoldanskem prihodu v Hišo generacij Laško je v božično okrašenem osrednjem prostoru vse dišalo po domačih piškotih, ki so jih že zjutraj tam pekli otroci. Kot je povedala koordinatorka Petra Kolšek, popoldne sledi še delavnica praženja mandljev. »Vsak decembrski torek imamo namreč adventno sladko ustvarjalnico. V prihodnjih dneh pripravljamo še kino za otroke s sveže pečenimi kokicami in lutkovno predstavo. Sicer so kot vedno tudi v decembrskem času na urniku klekljanje, nordijska hoja …« je nasmejano naštevala Kolškova, ki z dušo in srcem skrbi, da bi pri njih vsakdo našel nekaj zase.

Kako se je začela vaša pot v Hiši generacij Laško?

Začela sem kot prostovoljka, in sicer leta 2005, ko se je Hiša generacij odprla. Takrat sem bila še študentka sociologije in geografije in povabili so me, da bi izvedla eno delavnico. Iz ene delavnice sta nastali dve, nato tri in na koncu sem ostala. Najprej sem delala kot prostovoljka, nato sem nadomeščala odsotnost in naposled sem se tudi zaposlila. To je pravzaprav moja prva zaposlitev.

Glede na izbiro vašega študija vam je bilo delo z ljudmi najverjetneje blizu že od prej?

Delo z ljudmi me že od nekdaj veseli. To izvira tudi iz moje družine, saj sta nas starša vedno uvajala v empatijo in sočutje. Poučevanje, pomoč ali zgolj pogovor z nekom so mi bili že od nekdaj blizu in Hiša generacij pravzaprav združuje vse to. Ko sem kasneje razmišljala, ali bi se skušala zaposliti v šolstvu in bi poučevala, sem spoznala, da lahko v Hiši delam prav vse. Izrazim lahko vse svoje talente, od organizacije, koordiniranja in načrtovanja programov do izvedbe izletov in prireditev. Lahko tudi poučujem, iščem nove ideje in potrebe okolice, hkrati lahko tudi ustvarjam. Praktični del mi je še posebej ljub. Tisti, ki me poznajo, namreč vedo, da pri meni marsikatera stvar ne more romati v smeti, saj v vsaki stvari vidim potencial, da bi se lahko kaj spremenilo, ponovno ustvarilo ali naredilo v nov izdelek. Zaradi številnih zadolžitev si lahko nekako sama razporejam svoje delo in delovni čas. Vse to je pretehtalo, da še naprej ostajam v medgeneracijskem centru, ki je edinstven v tem okolju.

V kakšnem smislu je edinstven?

Hiša generacij Laško je bila prvi medgeneracijski center v državi, ki je svoja vrata odprl leta 2005. Pobudnica za njeno odprtje je bila zlata generacija, ki je bila takrat na tem področju pionirka, saj se ni mogla zgledovati po nobenem drugem centru. Gospa Pavla Lapornik, ki je žal že pokojna, je takrat delala na oddelku za družbene dejavnosti in je poudarila, da moramo poskrbeti za starejše, saj bomo vsi nekoč starejši. Sama žal odprtja Hiše generacij ni dočakala, a naš medgeneracijski center je zagotovo primer dobre prakse, saj v njem velik poudarek dajemo vrednotam, ki so bile včasih samoumevne, a danes iz družbe izginjajo. Že vse od odprtja Hišo generacij Laško vodi laška enota celjskega centra za socialno delo, finančno jo v celoti podpira Občina Laško. V tem pogledu je še danes edinstvena, čeprav po državi danes poznamo več medgeneracijskih centrov. Leta 2015 je bilo namreč v Sloveniji s pomočjo evropskega razpisa ustanovljenih 12 večgeneracijskih centrov, po en v vsaki regiji, ki so delovali pet let, nato pa so postali odvisni od financiranja občine.

Foto: Andraž Purg

Več preberite v zadnji tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 12. 12. 2024.