Arhiv NTRC

Pred zaposlitvijo na ministrstvu je bil Igor Feketija 20 let prevajalec v svojem podjetju, ki ga je nasledil od očeta. Ob tem je 18 let kot zunanji strokovni sodelavec poučeval makroekonomijo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. »Ta kombinacija mi je sicer ustrezala, a ko se je nepričakovano, glede na to, da nisem nikoli imel nikakršnih političnih teženj in da nisem član nobene stranke, pojavila priložnost za delo državnega sekretarja, sem se jo odločil sprejeti.«

Kot državni sekretar se pojavljate tako v državnem zboru kot v njegovih delovnih telesih in pojasnjujete stališča ministrstva glede nekaterih tem. Kako je videti hram demokracije od blizu? Vas je kaj presenetilo?

Kot sekretar sem pomočnik in po potrebi namestnik ministra. Zastopam tudi stališča ministrstva in vlade v državnem zboru in včasih v državnem svetu. Tam najdemo dve vrsti izvajanj oziroma nastopov. Vsebinske razprave cenim in z veseljem sodelujem v njih, tudi če se vsi ne strinjamo. Veliko je tudi politikantskega cirkusa brez vsebine in znanja, ko gre le za nastopaštvo za družabna omrežja, za svoje volivce … Tega dela ne cenim in ga obsojam kot zlorabo državnega zbora, časa vseh prisotnih in pozornosti javnosti.

Zakaj ste izbrali študij ekonomije?

Najbrž sem kot najstnik poslušal svoje navdušenje nad stricem bankirjem, ki mi je bil v otroških letih zelo pri srcu. Na gimnaziji sem bil nato na jezikovni smeri, na maturi sem izbral fiziko in sociologijo ter končal na študiju ekonomije, kar kaže, da si človek – še posebej najstnik – ni vedno na jasnem glede svojih želja.

Prebrala sem, da si mnogi današnji ekonomisti zatiskajo oči glede dogajanja v svetu in so večkrat predvsem opravičevalci bogatenja posameznikov. Ste kot predavatelj kako usmerjali svoje študente, da so razmere videli širše?

Že na začetku študija sem imel težave z vsebinami in sem tudi zato prve tri letnike vlekel predolgo. V tem času sem odkril del ekonomije, ki vključuje tudi vidik javnega odločanja o skupnih zadevah, zaradi česar sem nazadnje kot izredni študent tudi dokončal študij z mnogo boljšim uspehom, tako da me je profesor Bogomir Kovač povabil k sodelovanju pri poučevanju svojega predmeta. Kot učitelj sem si nato prizadeval, da bi študente seveda najprej pripravil na izpit in jim ob tem odprl razmišljanje tudi onkraj tistega, kar se učijo na fakulteti. Zdi se mi namreč, da je ekonomija od konca 19. stoletja zaradi iskanja metodološke čistosti in želje, da bi postala ideal družboslovne znanosti, zašla in se odmaknila od temeljnega vprašanja, s katerim naj bi se ukvarjala. Spominja me na šalo, ko človek, ki v temnem kotu ulice izgubi ključ, tega išče pod svetilko, ker se tam bolje vidi. Eksaktna metodologija je čudovita, a če zanemarimo širše vplive na družbo, razmerja moči med družbenimi razredi, rasami, spoli, vidike izkoriščanja, geopolitične vidike, naravo človekove želje ..., je vprašanje, ali je to sploh še družboslovna veda, saj hitro deluje kot apologija obstoječega sistema.

Je res trg tisti, ki naj vse uravnava, kot poslušamo zadnja leta, ko se bojimo, da bo privatizacija zajela še tiste javne storitve, ki so ostale? Kakšna je vloga socialne države?

Trg vidim kot ideološki konstrukt. V ekonomski teoriji lahko ima svojo konceptualno vrednost, a če so vsi proizvodni dejavniki v rokah peščice, težko govorimo o trgu, ki naj bi temeljil na številnih ponudnikih in potrošnikih, kjer široke množice s svojimi »evrskimi glasovnicami« demokratično glasujejo za najboljši izdelek in najboljšega proizvajalca in se tako prenašajo informacije in destilira konkurenca. V praksi tega ne vidimo in vztrajanje pri tem konstruktu zamegljuje dogajanje.

Ne glede na vse ideološke delitve smo lahko veseli, da je država blaginje še razmeroma močna. Od znotraj se zdi, da marsikaj ne deluje in da je vse slabo. A če pogledamo na Slovenijo od zunaj, imamo eno najnižjih stopenj revščine otrok na svetu, enega najnižjih deležev ljudi, ki so morali preskočiti obrok, da so se prebili skozi mesec, imamo enega najmanjših razkorakov med plačami žensk in moških, eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti. Še vedno je videti, da obstaja družbeno soglasje, da je to pozitivno.

A za mnoge upokojence žal vemo, da z nizkimi pokojninami komaj preživijo in da visoka inflacija zadnje čase izniči tudi dvige pokojnin.

Pokojninski sistem je ogromen in zapleten. Tisti, ki delajo, sproti plačujejo za pokojnine tistih, ki so upokojeni. Pokojnino prejema 633 tisoč prejemnikov na osnovi treh različnih krovnih zakonov z mnogimi različicami in popravki iz zadnjih 30 let. Rezultat upokojevanja na osnovi teh zakonov je, da ima približno polovica pokojnino, nižjo od 827 evrov, kar predstavlja prag tveganja revščine. V povprečju so ti upokojenci delali malo manj kot 35 let. Malo več kot 78 tisoč upokojencev prejema manj kot 500 evrov, a imajo v povprečju 24 let delovne dobe, prejemajo pa varstveni dodatek.

Po drugi strani so upokojenci v zadnjem letu v povprečju prejeli 922 evrov starostne pokojnine. Če so delali 40 let, je povprečje 1.024 evrov. Toda materialna blaginja upokojencev ni odvisna le od pokojnine. Povsem drugače je z 827 evri živeti v svojem stanovanju v Celju kot v najemniškem stanovanju v Ljubljani. Pomemben je tudi dostop do zdravstvenih storitev, dolgotrajne oskrbe. Ob tem so še drugi vidiki kakovosti življenja upokojencev.

Januarja se bodo pokojnine zvišale za 8,2 odstotka, marca bo sledila še redna zakonska uskladitev glede na inflacijo in rast bruto plač. Dodatki, ki nam jih je uspelo doseči lani, so bili namenjeni blaženju posledic draginje. A v zadnjih sedmih letih, razen leta 2022, so pokojnine rasle hitreje od inflacije. Po zakonu se namreč pokojnine letno dvignejo glede na povprečno letno inflacijo in rast bruto plač v razmerju 4 : 6. Letos bodo pokojnine spet rasle hitreje od inflacije. Ta formula za usklajevanje pokojnin z inflacijo in s plačami bo tudi ena od točk pogajanj pri prenovi pokojninske in invalidske zakonodaje.

Pri pokojninski reformi ne gre le za zavezo Bruslju, da jo bomo izpeljali do 1. januarja 2025, ker sicer lahko ostanemo brez evropskih milijonov, ampak so zanjo tudi »domači« razlogi zaradi staranja prebivalstva, kajne?

Gre za oboje. Demografski prehod se je že začel in bo trajal še naslednjih 25 let, a stvari niso zelo nujne, saj je naš pokojninski sistem še v relativno dobrem stanju. Prejšnja vlada se je v okviru Načrta za okrevanje in odpornost zavezala k temu, da bo naš pokojninski sistem, ki ga je EU ob upoštevanju naslednjih 30 let ocenila kot visoko tveganega, prenovila tako, da bo srednje tvegan. Omenjeni mehanizem omogoča državam članicam črpanje nekaterih evropskih sredstev, za Slovenijo je to približno 1,5 milijarde evrov, pod pogojem, da države izpolnjujejo nekatere cilje in mejnike na poti do njih. Na voljo imamo deset obrokov in do vsakega bomo upravičeni, ko bodo ministrstva izpolnila te mejnike. Ne mudi se nam zelo, ne bi bilo pa prav, da bi zaradi našega ministrstva država zamujala pri črpanju teh sredstev.

Celoten intervju je v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 11. januarja.

Foto: Andraž Purg