##IMAGE-4064153##

Vesolje, neizmerno, temno strašljivo. Pa vendar je živahno, dogajajo se čudne, nam nedoumljive stvari. Na milijarde zvezd in planetov kroži v tej strašljivi temni prostranosti, umira, se ponovno rodi in vsaka ima svojo zgodbo, življenjsko dobo, svoje lune, temperature, vreme in svojo sestavo tal. Srečamo velike plinske orjake, skalnate planete, planete z ledenim oklepom ali pa s peklensko vročino in še bi lahko naštevali.

Med vso to množico komaj opazimo majhno pikico in ko se približamo vidimo planet Zemljo z modrim nebom, lesketajočimi oceani, zelenimi travniki in gorskimi vršaci. Prečudovit pogled. In planet Zemlja gostuje živa bitja, to smo mi. Mogoče edini planet z živimi bitji. Edinstven.

Na našem planetu je temperatura ravno pravšnja, da lahko obstajamo, imamo dovolj kisika nujnega za življenje, vreme nam je naklonjeno in lahko si pridelujemo hrano, ki jo tudi rabimo. Do nedavnega je bilo tako, dokler je v nas obstajal še čut varovanja in ohranitve vseh teh lepot in dobrin in smo vse to čuvali kakor punčico svojega očesa.

Kakor pa gredo leta in desetletja mimo, postajamo vedno bolj brezbrižni do Zemlje, zajela nas je neizmerna lakota po dobičku, pozabljamo, da vsaka stvar prenaša vse grdo in hudo določen čas, nato se upre ali pa umre.

Na Zemlji smo prišli že prišli do kritične točke. V amazonski džungli je na tisoče hektarjev posekanega gozda, nihče ne pomisli, da so to pljuča planeta, v rekah in oceanih se ves živelj duši v plastiki, lovimo nekontrolirano vse do izumrtja, potoki so polni odpadkov, smrdeče vode, strupeni plini se množično dvigajo v nebo, ki bo počasi izgubilo svojo čudovito modrino. Klimatske razmere se spreminjajo, nekoč zelene in cvetoče planjave so le še puščave, od koder orkanski veter raznaša pesek, pitne vode zmanjkuje, hrane primanjkuje, vidimo le še lačne oči otrok. Toda želja po dobičku prevlada vse.

Kdaj se bomo zamislili o vsem tem in pričeli bolj skrbno varovati to našo Zemljo, ji pomagati, da okreva, kajti nujno za naše preživetje, za naše zdravje in srečo je tudi zdrav planet. Vse je odvisno od nas, saj imamo planet samo v najemu, dobili smo ga zdravega in takega moramo zapustiti tudi našim potomcem.

Če bi se lahko vrnili iz posmrtnega življenja in videli naše potomce na opustošenem planetu, ali bi nas kaj zapekla vest takrat?

Zadnje čase se je začela prebujati kolektivna zavest o ohranjanju in zdravljenju planeta. Vsi mladi naj se združijo v borbi za čisti planet in starejše, ki so na račun svojih dobičkov planet tudi uničili, prisilijo, da prispevajo sredstva za ozdravitev planeta.

Radi gremo v naravo, pa že majhna gesta, recimo, da rabljeno plastiko, papir in ostale odpadke ne odvržemo na tla ali v reko in potok, temveč v zato pripravljen koš. Rekli boste, da je to majhna stvar, vendar nas živi več milijard na Zemlji, pa računajte.

22. aprila praznujemo Svetovni dan Zemlje, izkoristimo ta dan za osveščanje vseh, da moramo naš planet nujno zaščititi in varovati, če nočemo da bomo postali le še en mrtev planet v vesolju, ki se bo med množico ostalih izgubil. Zaman bi iskali modrino neba, zelene planjave in lesketajoče oceane, ki bi nakazovali na planet življenja, morda edinega v temnem vesolju.