Arhiv Štajerskega Tednika

Vsako leto namreč na svetu zaradi samomora umre približno 800 tisoč ljudi – to pomeni po eno življenje na 40 sekund. Število presega skupno število umrlih zaradi vojn in umorov. 

Slovenija med ogroženimi, a s spodbudnim trendom

Slovenija je desetletja veljala za eno izmed držav z najvišjimi količniki samomora na svetu. Dolga leta se je stopnja gibala okoli 30 umrlih na 100.000 prebivalcev, kar nas je uvrščalo v sam vrh svetovne lestvice, skupaj z državami, kot sta Madžarska in Litva. Tako visoka številka je pomenila, da je bil samomor pri nas dolgo obravnavan kot eden največjih javnozdravstvenih problemov.

V zadnjih dveh desetletjih pa se je slika začela spreminjati. Leta 2023 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 358 ljudi – 295 moških in 63 žensk. Količnik samomorilnosti je znašal 16,96 na 100.000 prebivalcev, kar je najnižja vrednost, odkar v Sloveniji sistematično beležimo te podatke, torej od leta 1965. Čeprav je številka še vedno visoka, predstavlja skoraj prepolovitev v primerjavi z obdobjem pred dvajsetimi leti. To kaže na dolgoročen trend upadanja, ki je rezultat številnih preventivnih dejavnosti, širše dostopnosti psihološke pomoči, večjega poudarka na duševnem zdravju v javnem prostoru in bolj premišljenega poročanja medijev.

Kljub spodbudnemu trendu Slovenija ostaja nad evropskim povprečjem in se še vedno uvršča med deset držav z najvišjim količnikom samomorilnosti. To pomeni, da je problematika pri nas še vedno zelo resna in zahteva stalno pozornost.

Statistika razkriva izrazite razlike med spoloma: zaradi samomora umre več kot štirikrat več moških kot žensk. Raziskave kažejo, da moški pogosteje posegajo po metodah, ki skoraj ne dopuščajo preživetja, medtem ko so poskusi samomora pogostejši pri ženskah, a z manj smrtonosnimi sredstvi. Med starostnimi skupinami izstopajo najstarejši prebivalci. Absolutno pa največ žrtev beležimo v skupini moških srednjih let, kjer se prepletajo številni dejavniki – od osebnih in zdravstvenih težav do socialne izolacije in finančnih pritiskov.

Arhiv Štajerskega Tednika

Zakaj nekateri predeli Slovenije izstopajo

Raziskave kažejo, da so bolj ogrožene predvsem severovzhodne in vzhodne regije države, kot sta Pomurje in Podravje. V teh okoljih se srečujemo z več prepletenimi dejavniki tveganja. Eden ključnih je višja stopnja zlorabe alkohola, ki dodatno poglablja duševne stiske in povečuje impulzivnost. Poleg tega je v teh regijah dostopnost psihiatrične in psihološke pomoči pogosto slabša, saj je specialistov manj, čakalne dobe pa so daljše kot v osrednji Sloveniji. Na tveganje vpliva tudi večja socialna ogroženost – visoka brezposelnost, nižji dohodki in občutek brezperspektivnosti so dejavniki, ki močno obremenjujejo posameznike in skupnosti. Pomemben, a pogosto spregledan element so kulturni vzorci, saj je samomor v nekaterih okoljih še vedno razumljen kot »sprejemljiva rešitev« za življenjske težave, kar lahko vpliva na medgeneracijsko prenašanje stališč.

Kljub temu pa opažamo tudi pozitivne spremembe. V zadnjih letih se je povečala družbena odprtost za pogovor o duševnih težavah, stigma, povezana z iskanjem pomoči, se počasi zmanjšuje. Vse več ljudi se zaveda, da obisk psihologa ali psihiatra ni znak šibkosti, temveč korak k rešitvi. Prav tako se širi mreža pomoči, od svetovalnic Posvet in centrov za duševno zdravje do različnih nevladnih organizacij in kriznih telefonov.

Duševne bolezni – največji dejavnik tveganja

Velik delež ljudi, ki končajo življenje s samomorom, trpi zaradi duševnih bolezni, pri čemer izstopa predvsem depresija, pa tudi anksiozne motnje, bipolarna motnja in zasvojenosti. Te bolezni ne vplivajo zgolj na posameznikovo razpoloženje in misli, ampak segajo v vse vidike življenja, od odnosov do dela in telesnega zdravja. Svetovna zdravstvena organizacija napoveduje, da bodo v prihodnjih dveh desetletjih duševne motnje predstavljale kar četrtino celotnega bremena bolezni na svetu, s čimer bodo prehitele celo raka in bolezni srca. To pomeni, da bo prav duševno zdravje eden največjih javnozdravstvenih izzivov prihodnosti.

Kljub temu še vedno trčimo ob stigmo, ki obdaja duševne težave. Številni ljudje se bojijo, da bi bili zaradi priznanja stiske označeni kot šibki, nezanesljivi ali celo nevarni. Pogosto se zato izogibajo obisku pri psihiatru ali psihologu in stisko poskušajo reševati sami. Zaradi tega marsikdo ostane brez ustrezne strokovne pomoči prav takrat, ko bi jo najbolj potreboval. Izolacija in občutek nerazumljenosti lahko stanje še poslabšata ter v skrajnih primerih vodita v samomorilne misli ali dejanja.

Shutterstock

Geslo: »Spreminjajmo razumevanje samomora«

Za obdobje 2024–2026 obeleževanje svetovnega dneva preprečevanja samomora spremlja geslo »Spreminjajmo razumevanje samomora«. To sporočilo poudarja, da je samomor kompleksen pojav, ki ga ne moremo zmanjšati na en sam razlog ali preprosto razlago. Pogosto je posledica prepletanja osebnih, družbenih, zdravstvenih in ekonomskih dejavnikov, zato ga je treba obravnavati celostno.

Z geslom mednarodna skupnost poziva k odpravi predsodkov in napačnih predstav, ki samomor še vedno obdajajo. Še vedno je razširjeno prepričanje, da so ljudje v stiski sami krivi za svoje misli ali da se o samomoru ne smemo odkrito pogovarjati. Prav nasprotno – raziskave potrjujejo, da lahko iskren, sočuten in pravočasen pogovor reši življenje.

Kako prepoznati opozorilne znake

Samomorilne misli se le redko pojavijo nenadoma ali brez opozorila. Večina ljudi v stiski kaže določene znake, ki jih je mogoče opaziti, če smo nanje dovolj pozorni. Nekateri posamezniki svojo namero izrazijo zelo neposredno, denimo z izjavami, kot so: »Odločil sem se, da se bom ubil« ali »Želim si, da bi bil mrtev«. Takšne besede ne puščajo dvomov o resnosti stiske in so jasen alarm, da človek potrebuje takojšnjo pomoč. Pogostejše pa so posredne izjave, ki izražajo občutek nemoči in obupa, na primer: »Utrujen sem od življenja« ali »Moji družini bi bilo bolje brez mene«. Čeprav se zdijo manj dramatične, nosijo enako težo in jih ne smemo prezreti.

Opozorilni znaki niso nujno le verbalni, ampak se kažejo tudi v vedenju. Posameznik se lahko začne poslavljati od bližnjih, razdaja osebne predmete, ureja oporoko ali nenadoma zaključi nedokončane obveznosti, kot da se pripravlja na slovo. Včasih pride do nenadnih sprememb v razpoloženju – oseba, ki je bila prej zelo potrta, lahko nenadoma deluje mirnejša ali celo bolj vedra, kar je lahko znak, da se je odločila za dejanje. Prav tako je pogosta vrnitev k alkoholu ali drogam po daljšem obdobju abstinence, kar kaže na izgubo notranje kontrole in povečano tveganje.

Pri mladostnikih se med najpogostejšimi sprožilci pojavljajo nesrečna zaljubljenost, težave v šoli ali zavrnitev s strani vrstnikov. Gre za izkušnje, ki jih odrasli pogosto podcenjujejo, a jih mladi doživljajo izjemno intenzivno in brez občutka, da bi jih lahko preživeli. Pri odraslih so povodi pogosto izguba partnerja, ločitev, finančne stiske ali diagnoza hude bolezni. V vseh teh primerih je skupno to, da oseba izgubi občutek smisla in upanja. Prepoznati takšne znake in se nanje odzvati pravočasno je ključni korak pri preprečevanju tragedije.

Kaj storiti, če posumimo, da ima nekdo samomorilne misli

Najpomembnejši korak je, da pogum zberemo mi in osebo neposredno vprašamo, ali razmišlja o samomoru. Takšno vprašanje nikogar ne spodbudi k dejanju – nasprotno, večina ljudi v stiski občuti olajšanje, ker jih je nekdo slišal in ker jim ni treba več skrivati svojih občutkov. Samo dejstvo, da jim nekdo nameni čas in iskreno zanimanje, lahko že predstavlja prvi korak k izboljšanju.

Pomembno je, da vprašanja zastavimo odkrito in brez olepševanja. Izogibati se moramo oblikam, ki minimalizirajo stisko, na primer: »Saj ne razmišljaš o samomoru, kajne?« Takšna vprašanja dajejo občutek, da v resnici ne želimo slišati iskrenega odgovora. Veliko učinkovitejše je preprosto vprašanje: »Razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?« ali »Si kdaj pomislil na samomor?« Pomembno je, da smo ob tem mirni in pripravljeni poslušati, brez obsojanja in brez hitrega ponujanja rešitev. Naša naloga ni, da v trenutku odpravimo težave, ampak da prisluhnemo, pokažemo sočutje in osebo spodbudimo k iskanju strokovne pomoči.

Če oseba izrazi konkretne načrte ali opiše, kako bi samomor izvedla, gre za resno nevarnost, ki zahteva takojšnje ukrepanje. V takem primeru je nujno, da osebe ne pustimo same in da takoj vključimo strokovne službe – od psihiatrične pomoči do nujne medicinske pomoči, če je to potrebno. Včasih lahko že skupen obisk pri zdravniku ali psihologu pomeni odločilno razliko.

Pri tem pa ne smemo pozabiti nase. Pogovor o samomoru je čustveno zelo zahteven, zato je dobro, da tudi sami poiščemo podporo – pri prijateljih, strokovnjakih ali v skupinah za pomoč.