Arhiv Štajerskega Tednika

Število tujcev v slovenjebistriški občini se je v zgolj desetletju povečalo za 250 %, predvsem gre za državljane nekdanje Jugoslavije, ki v Sloveniji ali tujini izvajajo dela v gradbeništvu, torej dela, za katera naj ne bi bilo mogoče dobiti domačih delavcev. Medtem ko se na eni strani gospodarstvo zavzema na hitrejše in enostavnejše postopke za pridobivanje dovoljenj tujim delavcev, pa so nekatere občine do poenostavitev, ki naj bi jih prinašala sprememba zakona o tujcih, zadržane, med njimi tudi slovenjebistriška. Težav oz. izzivov je namreč vedno več, osrednji kamen spotike pa je neznanje slovenskega jezika oz. ne vključevanje v družbo.

»Želim si, da bi bili muhe«

Dolgoletni profesor je v razpravi na bistriškem občinskem svetu orisal potek pouka v poklicnem programu, v katerega se praviloma vpišejo tujci. »Želim si, da bi lahko bili muhe in bi sedli na omare v razredu in prisostvovali pri pouku. Profesorji pripravijo kakovostno učno uro, pa jo dijaki sesujejo, ker nočejo sodelovati, si niti ne prepisujejo. S svojim nedelom iritirajo sošolce in profesorje.« Srž problema pa je, ker iz svoje domovine pridejo neposredno v razrede, torej v prvi, drugi ali tretji letnik, ne da bi znali besedo slovensko. »Komunikacija posledično ne gre, nisem pa pooblaščen, da bom predaval v angleščini, glede na to, da učim v slovenski šoli. Na drugi strani pa je tukaj otrok, ki ni nič kriv in ne dolžan, ker se mu je družina preselila.« Dodal je, da šola dijakom omogoča tečaj slovenskega jezika, ki pa se ga dijaki (predvsem fantje) ne udeležujejo ali pa ne sodelujejo. »Dekleta so bolj vestna in tudi po letu ali dveh že govorijo slovensko, fantje pa ne znajo ali nočejo. Eden izmed fantov, ki je v Sloveniji že dalj časa, mi je pojasnil, da nimajo interesa, ker vedo, da bodo zidarji in da bodo šli na delo v Belgijo ali v Nemčijo, tukaj pa so zaradi statusa.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku