V Sloveniji 10.000 ljudi slabo vidi: »Ne bojte se, raje nas kaj vprašajte«
V Sloveniji živi približno 10.000 ljudi z resno okvaro vida. Tina Ušeničnik opozarja, da jim življenje pogosto otežujejo ovire, ki bi jih lahko odpravili z nekaj prilagoditvami.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mednarodni dan bele palice, ki ga zaznamujemo 15. oktobra, opozarja na samostojnost, varnost in enakopravno vključevanje slepih in slabovidnih v družbo. Bela palica ni le pripomoček za varno hojo, temveč tudi prepoznaven znak, ki druge opozarja, da ima človek pred seboj drugačne izzive pri premagovanju vsakodnevnih ovir.
Toda za belo palico se ne skriva le zgodba o omejitvah. Slepi in slabovidni ljudje hodijo v službo, vzgajajo otroke, se ukvarjajo s športom, kuhajo, potujejo in obiskujejo kulturne prireditve. Predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Ljubljana Tina Ušeničnik zato poudarja, da si želijo predvsem možnosti za čim bolj samostojno življenje in več razumevanja okolice.
V Sloveniji okoli 10.000 ljudi z okvaro vida
Po ocenah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije pri nas živi približno 10.000 ljudi z resnimi okvarami vida. Natančnega uradnega podatka ni, saj register slepih in slabovidnih še ni vzpostavljen. Po podatkih zveze je bilo konec leta 2024 v devetih medobčinskih društvih včlanjenih več kot 3480 ljudi, med njimi nekaj več kot 1100 slepih in 2300 slabovidnih.
Pri tem je treba razlikovati med slabovidnostjo v vsakdanjem pogovoru in slabovidnostjo kot strokovno opredeljeno okvaro vida. Ljudje, ki nosijo očala, zato še niso nujno slabovidni v tem pomenu. Pri opredelitvi sta pomembna stopnja okvare vida in to, koliko oseba vidi kljub ustrezni korekciji.
»Slabovidne osebe ne vozijo avtomobila, zelo težko bi se same vozile s kolesom. To ni isto, kot če si babica nadene očala in lahko rešuje križanko,« pojasnjuje Ušeničnik, ki tudi sama spada v kategorijo slepih. Na desnem očesu ji je ostalo približno štiri odstotke vida.
Ljubljansko društvo, ki ga vodi, ima okoli 900 članov in pokriva 39 občin. Njegovi člani niso le starejši ljudje, temveč tudi otroci, mladi, zaposleni in starši. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije povezuje devet medobčinskih društev po vsej državi.
Ko se običajna pot spremeni v oviro
Slepota in slabovidnost ne pomenita, da človek ne more živeti samostojno. Pomenita pa, da so lahko opravila, ki jih videči opravijo skoraj nezavedno, precej zahtevnejša in časovno potratna. Ušeničnik uporablja belo palico in psa vodiča, v znanem okolju pa se včasih znajde tudi brez njiju.
»Dostikrat vse počnemo veliko počasneje kot drugi ljudje in za to potrebujemo veliko več energije,« pravi. Njen vid se je leta 2021 še poslabšal, zato se je morala ponovno privaditi na drugačen način življenja.
Pomembno vlogo imajo tudi društva, ki članom pomagajo pri prilagajanju na izgubo vida, učenju orientacije in izmenjavi izkušenj. V ljubljanskem društvu organizirajo različne športne dejavnosti, med njimi kegljanje, govoreči pikado, pohodništvo in smučanje. Pripravljajo tudi kuharske in ustvarjalne delavnice, pevske dejavnosti ter skupine za samopomoč.
Avtobusna postaja in urgenca: kje se zatakne
Dostopnost se je v zadnjih letih izboljšala, zlasti zaradi talnih oznak, prilagojenih pametnih telefonov in tehnologije, ki uporabnikom bere vsebino zaslonov. A težave so še vedno tam, kjer je samostojno gibanje odvisno od informacij, ki so dostopne samo z vidom.
Ušeničnik kot primer navaja novo avtobusno postajo v Ljubljani. Zaradi spremenjene razporeditve se je na njej težje orientirati, številke peronov pa so postavljene visoko. Za slepe in slabovidne bi bile zato zelo koristne jasnejše oznake in zvočne napovedi prihodov ter odhodov avtobusov.
»Slepi in slabovidni ne vozimo avtomobilov, zato je zelo pomembno, da lahko potujemo po vsej Sloveniji z avtobusi in vlaki,« opozarja.
Tudi zdravstvene ustanove niso vedno prilagojene vsem. Sama je po poškodbi obiskala urgenco, kjer zaradi slabovidnosti ni mogla razbrati številke na listku iz avtomata in ni vedela, kdaj mora v ambulanto. Pomagali so ji drugi pacienti, a šele po dolgem čakanju je izvedela, da jo je medtem prehitelo približno 40 ljudi.
Že preprosta rešitev, kot je glasovno klicanje številk, bi lahko preprečila takšne zaplete. Ko je osebje ugotovilo, da slabo vidi, je nadaljnji postopek potekal brez težav.
Sluh ni nadnaravna sposobnost
Pogost mit je, da imajo slepi ljudje samodejno izostren sluh ali tip. Ušeničnik pojasnjuje, da gre predvsem za učenje in vajo. Ker se ne morejo zanašati na vid, se bolj osredotočajo na zvoke, dotik in druge informacije iz okolice.
»To ni nekaj, kar bi nam bilo dano, ampak je stvar treninga,« pravi.
Tehnologija jim odpira tudi nove možnosti. Ušeničnik je navdušena nad pripomočkom, ki televizijske podnapise pretvarja v govor, saj lahko tako spremlja tudi filme v jezikih, ki jih ne razume. Pomembna je tudi avdiodeskripcija, pri kateri pripovedovalec med premori v dialogih opisuje dogajanje na zaslonu.
»Raje vidim, da me kdo kaj vpraša«
Na dan bele palice ima Ušeničnik preprosto sporočilo za javnost: slepih in slabovidnih se ni treba bati ali se jim izogibati. Če kdo potrebuje pomoč, je najbolje, da ga najprej vprašamo, ali jo želi in kako mu lahko pomagamo.
»Veliko raje vidim, da me kdo kaj vpraša na cesti, kakor da je samo tiho in si ustvarja svoje predstave,« poudarja.
Bela palica je opozorilo, da mora biti okolica pozornejša, zlasti v prometu. Vozniki, kolesarji in uporabniki električnih skirojev naj bodo pozorni na pešce, ki se morda ne morejo zanesti na vid. Pomembno je tudi, da pločniki in prehodi ostanejo prosti, zvočni signali in talne oznake pa delujejo tako, kot morajo.
Ušeničnik ob tem poudarja še nekaj, kar velja za vse: da drug drugega ne le poslušamo, temveč tudi zares slišimo. Včasih sta prav pozornost in pripravljenost na pogovor najpreprostejši poti do bolj vključujoče družbe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
