Arhiv Lokalno.si

V tem šolskem letu jubilej praznuje tudi semiška OŠ Belokranjskega odreda, in sicer 170-letnico omembe prve šolske stavbe v Semiču. Ravnateljica šole Silva Jančan je povedala, da je pobuda prišla s strani krajanov, kolegij šole pa se je strinjal, da ta pomemben dogodek za kraj vključijo v program dela na šoli. Tako so raziskali zgodovino šole in podružnic, ki so bile nekoč na območju Semiča. Od teh je namreč ostala le še ena, in sicer na Štrekljevcu.

''V tem projektu smo si zastavili dokaj zahtevno nalogo, saj smo hoteli raziskati zgodovino naše šole, vključno s podružnicami. Odločili smo se, da bomo obeležili to zgodovino tudi v zborniku,'' je dejala ravnateljica. Zbornik so izdali s pomočjo Občine Semič, na voljo pa je tako na šoli kot v knjižnicah. OŠ Belokranjskega odreda je edina šola v Občini Semič. Na matični je 17 oddelkov, na podružnični šoli na Štrekljevcu pa 2 kombiniranima oddelka (1., 2. razred in 3., 4. razred). V šolo je vpisanih 329 učencev, od tega 31 na podružnici.  V okviru šole deluje še enota vrtca Semič s šestimi oddelki.

Jubilej bodo praznovali na današnji osrednji proslavi ob 17. uri v telovadnici šole. Med drugim bodo obiskovalcem na ogled ponudili tudi dokumentarni film o OŠ Belokranjskega odreda.

Potek snemanja so opisali na svojih spletnih straneh: S snemanjem filma smo pričeli v sredo, 12. marca, ob šesti uri zjutraj, kajti v objektiv kamere smo želeli ujeti sončni vzhod. Nadaljevali smo na Trebnjem Vrhu, kjer smo posneli, kako so včasih matere pekle kruh v krušni peči. Ob dišečem kruhu iz peči smo postali lačni tudi mi in Trebnova mama nam je postregla z obilno malico. Snemalno pot smo nadaljevali na Črešnjevcu, kjer nam je prijazni lastnik nekdanje šole pomagal pri našem delu. Posodil nam je motiko, da smo lahko posneli delo na šolskem vrtu. Ob 11. uri smo se vrnili v Semič. Ker je morala naša režiserka Anica še na vaje otroške folklorne skupine, nam je dovolila kratek oddih, snemalec Tomaž pa je izkoristil ta čas za snemanje prizorov v otroškem vrtcu. Sonce je začelo prav prijetno sijati, ko smo nadaljevali s snemanjem na Gabru. Od tod smo se napotili v Rožni Dol. S težavo smo se prebili do starega šolskega poslopja, ki je že v samih ruševinah. Ustavili smo se še pri drugi šolski zgradbi in zaključili v železniškem predoru. Ob dveh popoldne smo se odpravili še v Črmošnjice. Tam smo snemali prizor umivanja rok nekoč. Kar nekajkrat smo ga morali ponoviti, da je bil naš snemalec zadovoljen s posnetkom. Vsi utrujeni smo se ob treh popoldne vračali v Semič in posneli še prizor pri stari semiški šoli. Naš šofer Zvone nas je povabil še na sok in prvi ter najtežji snemalni dan je bil za nami. Dogovorili smo se, da s snemanjem nadaljujemo v petek in soboto.

V petek smo posneli vse prizore v sedanji šoli, vključno z obiskom pri ravnateljici, ki nas je nagradila z bomboni in sadjem. V soboto smo z delom pričeli ob 8. uri zjutraj. Toda na veliko žalost vreme ni bilo tako prijetno kot v sredo. Bilo je oblačno in precej mrzlo, zlasti na Planini, kjer smo snemali prizor jutranjega srečanje s Kočevarjem. Še sreča, da smo morali ves čas hoditi sem ter tja. Mraz smo tako lažje prenašali in se pogreli šele ob vrnitvi v našo šolo. V jedilnici smo kar uro in pol pripravljali vse potrebno za snemanje prizora, v katerem nastopajo vile. Naša kostumografka Maja je uporabila vso svojo iznajdljivost pri oblikovanju oblek zanje. Po končanem snemanju smo se odpravili še v slaščičarno in tako zaključili igrani del filma.

Ker je film tudi dokumentarni, sta preostali del filma dokončala kar naš snemalec Tomaž in režiserka Anica. Posnela sta še intervjuje z učitelji in nekdanjimi učenci. Poleg tega sta posnela še spremno besedilo. Sledi še najzahtevnejši del, to je montaža filma in prepričani smo, da bo to učitelj Tomaž dobro izvedel.