»Ne uničujte Slovenski Jezik!!« – pisma, ki razkrivajo več kot pravopis
Ko pisma razkrijejo odnos do jezika: razstava, ki zabava, zmede in nastavi ogledalo družbi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Razstava v atriju ZRC SAZU razkriva presenetljivo iskrena, pogosto jezna, a tudi ganljiva pisma ljudi, ki jih skrbi za slovenski jezik.
Med napakami, očitki in predlogi se skriva tudi pomembno vprašanje: komu pravzaprav pripada jezik?
Med jezo, humorjem in ljubeznijo do jezika
V atriju ZRC SAZU v središču Ljubljane je aprila odprla svoja vrata razstava, ki obiskovalca preseneti že ob prvem koraku. Najprej ga skoraj nehote pripravi do smeha, nato pa ga počasi ujame v razmislek, ki ni več tako lahkoten. Razstava Ne uničujte Slovenski Jezik!! – Pisma inštitutu namreč ni razstava o pravilih, slovarjih ali zgodovini slovenščine, kot bi morda pričakovali. Je razstava o ljudeh. O njihovih odzivih, strasteh, jezi, skrbi in – nenazadnje – ljubezni do jezika.
Odprli so jo na prvi april, kar se sprva zdi kot simpatična naključnost ali celo tiha šala organizatorjev. A ko se sprehodimo med razstavljenimi zapisi, postane jasno, da datum odprtja nosi tudi simbolno težo. Razstava namreč ves čas niha med humorjem in resnostjo, med absurdnim in zelo resničnim. Prav ta preplet ji daje poseben ton – obiskovalec nikoli ni povsem prepričan, ali naj se smeji ali zamisli.
In vendar ni nič izmišljenega. Vsak zapis, vsak stavek, vsaka napaka je pristna. Gre za pisma, ki so jih v zadnjih letih prejeli na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Pisma, ki so nastajala v trenutkih razburjenja, nejevolje ali želje po spremembi, pogosto brez premisleka, a vedno z občutkom, da je treba nekaj povedati. Razstava je zato tudi nekakšen zgoščen odtis časa, v katerem živimo – časa hitrih odzivov, takojšnjih sodb in močnih mnenj. Hkrati pa razkriva, da je jezik za mnoge še vedno nekaj zelo osebnega, skoraj intimnega.
Na ogled bo le še kratek čas, do 23. aprila, kar pomeni, da imajo obiskovalci na voljo le še nekaj dni, da stopijo v ta nenavaden prostor med smehom in resnico – in morda v njem prepoznajo tudi del sebe.
»Ne uničujte Slovenski Jezik!!«
Obiskovalca že na začetku pričakajo stavki, ki ne skrivajo čustev. Ton pisem je oster, neposreden, včasih skoraj ukazovalen. Eden izmed zapisov tako vzklikne: »Ne uničujte Slovenski Jezik (…) da vas ni sram takoj izbrišite!!!!!«, drug pa z nekoliko drugačnim poudarkom sprašuje: »Vam je sploh kaj mar za slovenski jezik?«
Pisma so neposredna, pogosto napisana v afektu, brez premisleka in – kar razstava pokaže skoraj ironično – polna pravopisnih napak. A prav v tem se skriva njihova moč. Ne gre za popoln jezik, temveč za pristno reakcijo ljudi, ki čutijo, da se z jezikom dogaja nekaj, česar ne razumejo ali ne sprejemajo. Na enem od panojev je zapisano tudi opozorilo, ki deluje kot tiha rdeča nit razstave: ko se poskušamo posmehovati napakam drugih, se skoraj vedno prikrade kakšna tudi v naše lastne stavke.
Nergači, nesramneži, izumitelji in iskalci
Avtorica razstave Agata Tomažič je dopise razdelila v štiri skupine z zgovornimi imeni: nergači, nesramneži, izumitelji in iskalci informacij. Nergači so tisti, ki izražajo nezadovoljstvo in nestrinjanje. Nesramneži gredo korak dlje in uporabljajo žaljiv ton. Izumitelji predlagajo nove besede ali celo spremembe pravopisnih pravil, medtem ko iskalci informacij iskreno prosijo za pojasnila.
Med slednjimi najdemo tudi skoraj ganljive zapise. Eden izmed avtorjev je na primer zapisal, da si želi, da bi bila beseda »čevapar« – nekdo, ki peče čevapčiče – vključena v slovar, in dodal, da je to eden njegovih življenjskih ciljev.
Ko ljubezen do jezika zavije drugam
Iz vseh pisem je jasno, da ljudem slovenščina veliko pomeni. A ta skrb se včasih izrazi na precej nenavaden način. Nekateri avtorji so zelo ostri, celo žaljivi. Eden izmed njih se je denimo razburil zaradi sprememb v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in zapisal, kdo se je sploh spomnil takih oblik, pri tem pa uporabil tudi neprimerne besede. Spet drugi menijo, da se na inštitutu stvari po nepotrebnem zapletajo in da bi morali delati drugače.
A tudi takšna pisma imajo svojo vrednost. Kot je pojasnil predstojnik inštituta Kozma Ahačič, jih jemljejo resno. Vsako pismo skušajo razumeti, tudi če je napisano v ostrih besedah. Včasih prav v takih zapisih odkrijejo pomembna vprašanja, ki jih je treba raziskati.
Jezik kot dogovor, ne ukaz
Razstava obiskovalcu ponudi tudi širši kontekst. Pisanje na inštitut ni nov pojav – ljudje se na jezikoslovce obračajo že desetletja. V preteklosti so bila pisma bolj formalna, premišljena in pogosto tudi pregledana, preden so jih poslali. Danes pa so hitra, impulzivna in pogosto nastanejo v trenutku. To je tudi odraz časa družbenih omrežij, kjer se mnenja izražajo takoj in brez zadržkov. A ključno sporočilo razstave je drugje. Pravopis in slovarji niso nekaj, kar bi stroka preprosto vsilila ljudem. Kot poudarjajo jezikoslovci, je jezik vedno rezultat dogovora med strokovnjaki in uporabniki.
Razstava kot ogledalo družbe
Razstava ni le zbirka zanimivih ali zabavnih pisem. Je dokument časa. Pokaže, kako ljudje razmišljajo, kako se odzivajo na spremembe in kako pomembno vlogo ima jezik pri občutku identitete.
Obiskovalec se ob njej lahko nasmehne, a tudi zamisli. Kolikokrat smo sami pomislili, da je nekaj v jeziku narobe? Kolikokrat smo prepričani, da imamo prav? Morda prav zato razstava deluje tako močno. Ker ne govori le o jeziku, temveč o nas samih.
In ko zapustimo atrij, se zdi, da tisti vzklik »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« ni več le jezen zapis na papirju, temveč vprašanje, ki si ga mora zastaviti vsak od nas: kaj pravzaprav pomeni varovati jezik – in kdo ima pri tem zadnjo besedo?
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
