Janez Winkler je v svojem 94. letu starosti obiskal kraj v Kočevskem Rogu, kjer je v času NOB delovala partizanska bolnišnica Leseni kamen. Tam se je namreč zdravil, ko je bil leta 1943 v napadu v Hinjah ranjen. Po 79. letih si je prvič ogledal ta kraj, a žal od barak ni ostalo nič več. V teh letih sta se zelo spremenila tudi sestava gozda in dostop do mesta, kjer je bila bolnišnica, o obstoju katere priča le informativna tabla. Janez Winkler se spominja, kako je imel na nosilih zavezane oči, kako so pripravljali smrekove veje, da se ogenj ni preveč kadil, kako so na skrivaj hodili k bližnjemu studencu po vodo in še in še. Presunilo ga je bližnje grobišče ranjenih soborcev, ki niso preživeli. Vesel je, da je lahko obiskal kraj, kjer se je zdravil.

Spomnimo.

Janez Winkler je imel le nekaj več kot 14 let, ko je iz Idrije odšel v partizane v Vojkovo četo, kasneje pa v Šercerjevo brigado. Zaradi izdaje je padel v roke sovražniku, preživel zaslišanja v ljubljanskih zaporih, zapore v Begunjah in taborišče za mladoletnike v podružnici Dachaua v Műnchnu.

Janez Winkler spada med zadnje živeče pripadnike partizanske generacije.

V svoji poklicni karieri je bil večina časa odgovoren za delo takratne milice. Med sodelavci je veljal za zelo priljubljenega, vedno polnega novih idej, pa tudi za samosvojega in odločnega. Pravi: »Ko sem prišel na funkcijo, sem prisegel, da bom spoštoval zakon in ustavo, in to je bilo zame dovolj. Kaj imam koga spraševati?« Tako je v takratni Jugoslaviji dosegel, da so slovenski policisti na uniformah kljub pritiskom nosili slovenski grb.

Vseskozi je aktiven državljan, spoštovan kot človek visoke morale, prepoznan kot preudaren, jasen in odločen pri ohranjanju vrednot NOB, slovenske državnosti in njene samostojnosti. Velik zagovornik pravičnosti in vladavine prava.

Letos mu je Zveza združenj borcev za vrednote NOB podelila najvišje priznanje: listino Zveze.