Daljna Rusija. Vas Utyosovka, del okrožja Alatyr v provinci Simbirsk (danes vasi ni več). Tu je živela družina Khanov.

Mati Jakovljeva, oče Dimitrij (papa), sestra Ivana (na sliki), bratje Aleksej, Dimitrij in Sergej. Bili so kulaki. Bogataši. Izobraženi, delovni ljudje, ki so se preživljali z izdelavo sodov, varili svoje pivo in zaposlovali 20 vajencev. Tudi v njihovo življenje je posegla 1. svetovna vojna. Bratje Khanov so se kot vojaki bojevali na frontah v Karpatih. Aleksej in Dimitrij sta tu padla kot vojaka, Sergeja pa so zajeli avstroogrski vojaki in ga kot vojnega ujetnika poslali na prisilno delo v Bukovje pri Tribučah.

Bukovje pri Tribučah. Sergej je s svojimi vojnimi kameradi živel v zemljankah, katerih ostanki so še danes vidni v Bukovju. Tu so živeli, kuhali. Vedeli so, kako se zaščititi pred mrzlo zimo. Tovariši so v lesenih barakah zmrznili, medtem ko so oni v zemljankah preživeli.

Delali so kot gozdarji. Les so nalagali na vagone in ga po železnici pošiljali iz Bukovja v Tribuče, Žagarce, do železniške postaje v Črnomlju.

Zaradi nepredvidljive politične situacije v Rusiji je oče pisal Sergeju, naj se ne vrača v Rusijo, ker ga bodo ubili, zato je Sergej po končani 1. svetovni vojni ostal v Tribučah. Hodil je od hiše do hiše in za hrano ter prenočišče popravljal sode. Zaradi lažje izgovorjave se je sčasoma preimenoval iz Khanov v Hanov. Sergej je govoril slovenski jezik z ruskim naglasom. Z očetom v Rusiji si je dopisoval (imel je zelo lepo pisavo), vse do njegove smrti 1945. Imel je domotožje, a je vedel, da se v rodno domovino ne bo mogel nikoli več vrniti. S smrtjo očeta so se prekinili vsi stiki z njegovo družino v Rusiji.

Frančiška Gregorič, rojena 1888. S fantom Janezom sta si želela ustvariti boljše življenje v tujini, v Ameriki. Na ladjo visoko noseče Frančiške niso pustili, ker nista bila poročena. Vrnila se je domov v Malo Lahinjo, kjer je rodila deklico, Katico. Dekličin oče je iz Amerike pošiljal pakete, včasih tudi dena; nanju v daljni deželi ni pozabil.

V Veliki Lahinji je Sergej spoznal Frančiško, mater z nezakonskim otrokom, s katero sta se poročila in si skupaj ustvarila dom. Preselila sta se v Tribuče, v hišo, ki je bila krita s slamo. Zraven je bil skedenj, ob njem pa lopa, ki jo je spremenil v delavnico in hlev z voli ter kravami. Skrbela sta za staro teto, ki jima je v zameno za njuno dosmrtno oskrbo prepustila grunt »pri Matičevih«.

Živela sta mirno življenje. Hrane je bilo dovolj, saj je bil Sergej dober delavec. Izdeloval je pogrebne krste in popravljal ter izdeloval sode. Prihajale so stranke z vozovi, naloženimi s sodi, ki so potrebovali popravilo. Včasih so čakali več dni, da so prišli na vrsto. Delalo se je ves dan, zvečer pa se je Sergej s strankami poveselil. Ker so mu včasih plačali tudi z vinom, so se seveda napili vsi. Plačali so mu velikokrat v naturi, s hrano, zato pri hiši lahkote niso poznali.

V tem času se je družina povečala. Rodili se otroci Anica, Jože in Silvo.

Sergej je imel otroke zelo rad. Bil je dober mož in oče. Jožeta je imel kot vnuka najraje. Veliko časa sta preživela skupaj. Kadil je cigarete Dravo. Ko je nehal kaditi, mu je Jože kupoval mentol bombone. Skupaj sta hodila na pašo in stari ata je z njim obujal spomine na svojo rodno Rusijo.

V Tribučah je rasel divji hmelj. Jože ga je obral in stari ata Sergej je iz njega zvaril pivo. Po zgledu svojega očeta v Rusiji. Na pokušino je povabil vaščane iz dela vasi z imenom Šikonsko. Pivo jim je bilo všeč in veselili so se dolgo v noč.

Stari ata Sergej je bil vedno zaposlen. Veji moških potomcev je predal tradicijo, saj so vsi postali obrtniki.

V jeseni življenja je gnal na pašo 8 glav živine. Postal je vdovec, saj mu je Frančiška umrla 1960. leta, v starosti 73 let. Nikoli se ni pritoževal, mirno je užival v svoji starosti. Do otrok je bil zelo zaščitniški. Velikokrat jih je poimenoval »sinoček«.

Umrl je mirno. Snahi Ani je rekel, da se ne počuti dobro in da gre malo počivat. Po treh dneh je umrl, v starosti 84 let.

Nekaj let po njegovi smrti je Jože nekaj iskal na podstrešju. Na klinu je nekaj viselo in ga oplazilo po glavi. Ko je bolje pogledal, je prepoznal suknjič svojega starega očeta. Prijel ga je v roke in zatipal bombone, ki so bili še vedno v žepu …

Domačini Sergeja v Tribučah niso dobro sprejeli. Niso ga marali, ker je bil zanje tujec. A do njih je bil prijazen, popravljal je stvari zastonj, nič ni računal. Vaščani v Veliki Lahinji, Butoraju in Zorencih so ga imeli radi, saj so cenili njegovo pomoč in prijaznost.

Jože je našel te stare fotografije. Ko sem jih pokazala svoji mami Milki, se je nasmejala in rekla: »Da, takšnega se spominjam. Do nas, otrok, je bil vedno prijazen. V žepu suknjiča je imel bombone, ki jih je delil z nami. Za nas je vedno našel lepo besedo.« Tudi stric Jože se ga spominja kot prijaznega dedka.

Pradedka nisem poznala. Vedela sem, da je bil Rus, a nič več. Iz Jožetovega pripovedovanja sem ga spoznala kot dobrega človeka, svojega prednika, čigar korenine imam tudi sama.

Nekoč je živel, trpel, se boril za svoje življenje. Ni obupal. Preživel je v težkih razmerah, na tuji zemlji, ki je bila do njega kruta. Res je bil Rus, vojni ujetnik, ki pa je navkljub vojnim grozotam in v borbi za svoje življenje preživel. Ohranil je vero v človeka, v boljši jutri. Ustvaril si je družino in zanjo lepo skrbel. Bil je dober gospodar, prijazen in vedno pripravljen pomagati. Cenil je delo. Svoje življenjske izkušnje je delil naprej, na svoje potomce. Vedel je, da ima življenje svoje vzpone in padce, da ne smeš obupati, moraš se boriti in preživeti. Ob tem pa moraš ostati prijazen in dober do sočloveka, ki mu priskočiš na pomoč, kadar te potrebuje. Biti moraš človek človeku, ne glede, od kod prihajaš.

Pokopan je na pokopališču v Tribučah. Na spomeniku je napisano njegovo ime: Sergej Hanov. A ta hladen kamen ni važen. Važen je spomin nanj. Kot človeka. Na spomine, v katerih je Sergej, Rus iz daljne Utyosovke, v pogovoru z menoj in Jožetom znova oživel.

Spomine je z menoj obujal Jože Hanov.