Belokranjec Nikolaj Dragoš je umrl v 111. letu starosti in je bil takrat najstarejši Slovenec.

Nikolaj Dragoš – Hajdečarov Mike, najstarejši Slovenec

Rojen 27. avgusta 1907 v Gribljah, umrl 31. marca 2018 v Ljubljani

Nikolaj Dragoš, ki se je rodil kot deveti od dvanajstih otrok, je osnovno šolo obiskoval v Gribljah. Šolski proces je bil večkrat prekinjen zaradi smrti dveh učiteljev, ki nista bila takoj nadomeščena, pozneje – v času 1. svetovne vojne, pa tudi zaradi mobilizacije treh učiteljev zapovrstjo. Hajdečarov grunt (pri njih naj bi pridelovali precej ajde, ki ji v Beli krajini pravijo hajda) je morala biti kar precej velika, saj so imeli konja in osem govedi, a tako velike družine vseeno ni bilo lahko prehraniti.

Po osnovni šoli je oče dal Nika v uk k nekemu ključavničarju, a ker ga je ta uporabljal za hlapca na kmetiji in delavnice skorajda ni videl, se je vrnil na domačijo. Ker je slišal ljudi govoriti, da v Ljubljani »jedo le bel kruh in so lepo oblečeni«, se odloči oditi v Ljubljano. Na uradu za posredovanje dela ga napotijo za vajenca k nekemu peku – ta pa mu naloži delo razvoza kruha. Ker takrat še ne zna voziti kolesa, se njegovo vajeništvo hitro konča in se mora vrniti v rodne Griblje. Doma pomaga gozdnim delavcem in tesarjem in si pri sedemnajstih letih z lastnimi prihranki kupi prvi »kmašni gvant, kriljak (klobuk) i kravatu«. Vključi se v kulturno društvo Danica in pri tamburaški skupini igra bugarijo (kitari podoben spremljevalni instrument). Skupina je precej uspešna in redno vadi v vaški gostilni, kar jim sicer zagotovi redno pijačo, honorarja pa ne.

Vpoklican je v Jugoslovansko kraljevo vojsko in vojaški rok odsluži v Mostarju kot gorski topničar, konča kot učitelj topništva. Zopet se vrne v Griblje in se ozira za novimi priložnostmi. Poskuša se pridružiti francoskim prostovoljcem, ki odidejo v Alžirijo, a ni uspešen. Pozneje se uspešno javi v službo profesionalnega graničarja na meji z Bolgarijo. Živi daleč od civilizacije v srbskih gorah. Na dopustu v Gribljah prvič vidi smuči in si jih takoj naroči v Logatcu in je prvi graničar, ki se nauči smučati in postane učitelj smučanja, saj je kmalu prišel ukaz, da morajo vsi graničarji na meji z Bolgarijo obvladati to veščino. Graničar ostane kar devet let. Po napadu sil osi na Jugoslavijo postane vojni ujetnik in večino časa preživi kot delavec na kmetiji v notranjosti Nemčije. Precej pozno - konec avgusta 1945 - se vrne v Belo krajino.

Po vojni se mu pokaže priložnost pridružiti se Ljudski milici in tam ostane do upokojitve. Že v zrelih letih – pri 40-ih se poroči z Belokranjko Pepco in v 56 let dolgem zakonu se jima rodita hči Cvetka in sin Ivan, ki ga pri stotih letih vzpodbudita, da napiše knjigo »Mojih sto let«.

Po odhodu v pokoj si je kupil kitaro in se učil igrati nanjo, za 100. rojstni dan pa mu prijatelji iz upokojenskega društva kupijo tudi »bisernico« – najmanjšo tamburico, na katero pozneje, ko se po smrti soproge preseli v dom starejših občanov, večkrat zaigra sostanovalcem in obiskovalcem doma.

V knjigi kot zanj pomemben dogodek opiše tega:

"Moj spomin seže do nekako mojega četrtega leta starosti, ko se mi je zgodil do tedaj najpomembnejši dogodek. Takrat je zbolela moja stara mati po očetu ali pa je bila samo stara, tega ne vem več.

Ker je bilo poletje in v hiši polno muh, sem moral sedeti ob postelji in z zeleno vejico odganjati muhe z njenega obraza, medtem, ko je dremala. Drugi so bili zunaj po raznih opravilih. Ko so se vrnili z njive in so prišli pogledat k njeni postelji, kako se počuti, so ugotovili, da je medtem, ko sem jaz mahal z vejico, že umrla. Drugi so jokali, jaz pa sem bil zadovoljen, ker sem šel lahko ven lovit metulje."

Hajdeč Miko je z 110 leti in 216 dnevi življenja najdalj živeči moški Slovenec. Višjo starost sta dočakali le dve Slovenki: Katarina Marinič in Marija Vencelj Maggi.